Enota reševalnih psov

Skupinske treninge razdelimo na dva dela: poslušnost z ovirami in treninge iskanja.

Na treningih poslušnosti in premagovanja ovir pse učimo različne vaje, ki so predpisane v pravilniku za reševalne pse.

Na treningih iskanja pa pse učimo iskanja v gozdu in v ruševinah. Treningi iskanja potekajo z vsakim psom individualno glede na njegovo znanje in izkušnje. Ves čas treninga smo vsi člani aktivni, saj en drugemu pomagamo s tem, da se skrivamo na dogovorjenih mestih. Delo markerja (osebe, ki se skrije) je izjemno pomembno, saj je v veliki meri napredek psa odvisen od tega kako dobro bo marker nagradil psa ob najdbi.

Seveda pa skupinski treningi dvakrat tedensko niso dovolj, vsak vodnik določene vaje izvaja tudi doma oziroma na sprehodih/izletih.

Kadarkoli! Na treningih se nam lahko pridružite že z mladičkom, lahko pa se pridružite tudi s starejšim psom.

Omejitve glede velikosti ali teže psa ni, na treningih lahko sodelujejo vsi psi. Najpogosteje v reševanju sicer najdemo majhne do srednje velike pse z atletsko konstrukcijo.

Omejitev glede pasem pri reševanju ni, sodelujejo lahko tudi mešanci (tudi na svetovnem prvenstvu).

Najbolj primerni so aktivni psi, ki imajo željo po delu in sodelovanju. Dobre predispozicije imajo psi, ki so neustrašni, samostojni, radi raziskujejo, imajo radi ljudi, hrano in/ali igrače.

Prehodno kinološko znanje ni pogoj, da se nam pridružite. So pa predhodne izkušnje in znanje vsekakor dobrodošle.

Šolanje od začetka do prvega opravljenega izpita in uvrstitev v enoto za iskanje pogrešanih oseb običajno traja 2-4 leta. Ta čas je odvisen od mnogih dejavnikov, predvsem od znanja in izkušenj vodnika ter od psa in njegovega napredka (vsak pes napreduje v svojem tempu).

Šolanje pa se sicer nikoli ne konča! Gre za dejavnost, ki jo ves čas nadgrajujemo in ohranjamo znanje ter kondicijo, tako da treningi potekajo do pozne starosti psa.

Vodnik:
- zaščitna obutev – najbolje gojzarji
- zaščitna obleka
- zaščitne rokavice
- čelada
- luč (naglavna in ročna)
- radijska postaja ali PMR postaja (če jo vodnik ima)
- nahrbtnik kamor pospravimo opremo
- komplet prve pomoči

Za psa:

- zelo okusna mehka hrana (pasja konzerva, pašteta...)
- koščki mehke hrane (hrenovke, pasje klobase...)
- manjše posodice za hrano
- igrače
- posoda za vodo
- voda
- široka ovratnica ali oprsnica
- povodec
- komplet prve veterinarske pomoči

Ne, v Sloveniji smo vsi reševalci s psi prostovoljci. To pomeni, da so "prostovoljci" tudi naši psi. Psi so naši družinski člani s katerimi treniramo reševanje.

Reševalci ERP ŠKD Logatec smo člani Enote reševalnih psov Slovenije, ki ni del Gorske reševalne zveze Slovenije. GRZS in ERPS sta nekako na istem organizacijskem nivoju, obe enoti sta del Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje.

Obstaja več načinov iskanja pogrešanih oseb. Pri "klasičnem" iskanju psi pregledujejo teren in iščejo človeški vonj na splošno. V tem primeru ne potrebujejo kosa oblačila, ki bi ga povohali, saj iščejo katerikoli človeški vonj. Tekom treninga jih naučimo, da iščejo mirujoče osebe, saj na ta način nimajo težav, ko je na iskalni akciji prisotnih več udeležencev, ki se premikajo po terenu.

Pri sledenju specifičnega vonja, t.i. mantrailingu, pa psi pred iskanjem povohajo osebni predmet pogrešane osebe in iščejo le vonj te osebe. Psi pri mantrailingu iščejo na dolgem povodcu in pregledujejo le teren, kjer je specifičen vonj pogrešane osebe.

Klasičen način iskanja nam pride prav, ko nimamo izhodišče točke pogrešane osebe ali nimamo nobenega osebnega predmeta - na primer ob potresu, naravni nesreči, ali ko o pogrešani osebi nimamo veliko podatkov. Mantrailing pa se zelo dobro obnese, ko imamo točno določeno izhodiščno točko pogrešane osebe in osebni predmet, ki ga pes lahko povoha.

Lajanje je en od načinov nakazovanja, s katerim psi naznanijo, da so našli osebo. Pse lajanje ob najdbi naučimo tekom treninga. Psi namreč pri klasičnem iskanju iščejo brez povodca in so lahko od vodnika tudi precej oddaljeni. Z laježem daje vodniku jasen znak, da so našli pogrešano osebo, vodnik pa se s pomočjo laježa orientira do pogrešane osebe. Obstajajo tudi drugi načini nakazovanja, med katerimi sta pogosta nakazovanje s prinosilom in prosto nakazovanje. Na snegu pa psi nakažejo najdbo osebe s kopanjem. Veliko psov koplje tudi v primeru, ko je pogrešana oseba zasuta v ruševini.

Na iskalni akciji se vodniki s psi razvrstijo v skupine in v skupinah pregledujejo vnaprej določena območja. Velikost skupin je odvisna od terena in taktike iskanja, ki je za določeno situacijo najbolj primerna. Vodniki in psi moramo biti sposobni iskati v skupini, za pse to pomeni, da se med seboj ne smejo motiti, vodniki pa moramo med seboj ustrezno komunicirati in se gibati po terenu.

V primeru pogrešane osebe se obrnite na telefonsko številko Policije 113, Pogrešanje lahko prijavi vsak, ne glede na to, ali je s pogrešanim povezan prek družinskih, delovnih ali širših socialnih vezi.

Ne! Veliko ljudi zmotno misli, da je potrebno na prijavo pogrešane osebe čakati 24 ur. To ne drži, pogrešano osebo prijavimo takoj, ko je to smotrno. Pri tem je treba upoštevati logično sprejemljiv čas pogrešanja in pretekle navade osebe, običaje, obnašanje, socialne stike ali poklicno dejavnost.