Mission Readiness Test – drugič
Pred tremi leti sem se s takrat šele tri letno psičko, prvič udeležila izbora z imenom IRO Mission readiness test ali morda bolje – večkrat uporabljeno nemško ime zanj – Einsatz Test. Takrat sva se, kljub najini neizkušenosti in Blumini mladosti, nenadejano uvrstili v enoto in postali članici mednarodne enote reševalnih psov IRO.
Zatem sva tri leta nabirali znanje tako doma kot v tujini, zdaj pa je prišel čas, da svoje znanje ponovno dokaževa. Blum je medtem dozorela v odraslo, izkušeno reševalno psičko, s katero sva se z leti povezali v trdno in nerazdružljivo celoto.
Letos me je nedavni odhod na pravo akcijo reševanja v porušenem mestu Padang na Sumatri še dodatno motiviral v želji, da ostanem del enote, ki bi v morebitnem potresu lahko nudila svojo pomoč. Lagala bi, če bi dejala, da pred odhodom ni bila prisotna močna želja potrditi članstvo v enoti, čeprav sem se trudila te misli čim bolj potisniti v ozadje, saj bi nama utegnilo to bolj škodovati kot koristiti.
Na dolgo pot v Žatec na Češkem smo se podali trije reševalni pari. Sebastjan in Lon, Uroš in Jazz in midve z Blum ter kandidat za vodjo Tomi. Z nami je šel najboljši, najustrežljivejši, skratka naj, naj pomočnik in kuhar Blaž. Hvala Blaž, za vse majhne pozornosti in dobro voljo!
Dooolga pot nas je pripeljala do RDC kjer smo prejeli navodila, nato pa smo, kar se da hitro v BoO postavili naš rdeči šotor ter poskrbeli za kurjavo in svetlobo. Noč smo preživeli mirno in na toplem, 🙂 zjutraj pa nas je čakala prva preizkušnja, PMP in PVP. Poškodovance, tako človeške kot pasjega smo uspešno oskrbeli, kar je imelo za posledico popolno izpraznitev vseh naših osebnih torbic za prvo pomoč. 🙂
V popoldanskem času so nas čakala tri zaporedna iskanja, na med seboj stikajočih se območjih, ki so med seboj mejila le s trakom preko katerega pes ni smel. Da bi bila težavnost iskanja še večja, so bile na vseh iskalnih območjih prisotne oznake NO GO, ki so veljale tako za psa kot vodnika in zato so iskanja postala kar stresna, saj skoraj ni bilo smeri na ruševini, kjer bi pes lahko mirno delal brez vodnikovega stalnega preusmerjanja njegovega gibanja. Vodniki smo imeli prav tako močno omejena področja gibanja. Tako je z vseh iskalnih območjih bilo slišati glasne, včasih skoraj besne klice vodnikov, ki so se eni bolj, drugi manj uspešno trudili obdržati pse na »varnih« območjih. Vmes pa je bilo slišati bolj vesele klice, usmerjene tja nekam pod kupe ruševin, v stilu: »Search and rescue unit is here! Do you hear me? Hello?…« In vsake toliko se iz globin zaslišal glas: »Hello! Yes, I can hear you. I am OK.« Včasih pa niso želeli odgovoriti. Takrat si moral še bolj zaupati sebi in psu. Ocenjevalci so pričakovali od nas podrobno poročilo o stanju pogrešanega, ali se odziva na klice, kakšno pomoč potrebuješ, kje točno naj začnejo s kopanjem… in po končanem delu na tistem območju tudi narisati INSARAG oznake. Najin izkupiček prvega dne je bilo 5 najdenih pogrešanih oseb.
Po treh iskanjih smo se vrnili v BoO, kjer smo počakali na nočni pohod od tam preko polj do iskalnega območja. Tam sta nas čakali dve iskanji s podobnimi, a obenem popolnoma drugačnimi zankami in ugankami kot prejšnji dan. To pot smo se po večini ruševin lahko prosto gibali. Večje stavbe pa so predstavljale veliko nevarnost in so bile označene kot No Go cone. Zopet isti problemi, ko si psa, pogostokrat tudi z vonjem pogrešanega v nosu, moral ustavljati na njegovi poti raziskovanja področja. To pot je bil najin izkupiček iskanj: 3 pogrešani.
Peš smo se odpravili proti BoO in ogretemu šotoru, kjer je Blaž poskrbel za naše želodčke. Zjutraj smo ravno lezli iz spalk, ko je prišel klic organizatorjev: »Čez 20 minut v RDC.« Čakala nas je vrvna tehnika in oblajanje markerja v škatli. Hasiči (gasilci) so nas pripete na vrv dvignili v zrak, malo zagugali na višini, da je adrenalin kar špricnil po naših žilah in nas spustili pred škatlo za nakazovanje na tla, kjer je pes takoj po spustu z višine moral pokazati dobro oblajanje markerja.
Popoldan nas je čakal še en sklop iskanj. Iskalna območja so poleg velikih kupov ruševin to pot skrivala v sebi tudi kleti, katerih vhode sta morala najti tako pes kot vodnik. Psi so pogostokrat nakazovali pogrešane najprej z vrha, ko smo našli vhode v kleti pa so jih poiskali še tam. Pomembno je bilo, da je vodnik prepoznal, da je pes v obeh plasteh ruševine našel vonj iste osebe.
Ena izmed vodoravnih betonskih plošč v tem popoldanskem iskanju je skrivala še dodatno uganko, saj je vonj ponesrečenca izhajal iz vseh možnih lukenj. Kaj plošča skriva pod seboj, smo si vodniki razlagali vsak po svoje (je pod ploščo en človek ali jih je morda več?) in vsak od nas se je trudil razložiti ocenjevalcem svojo razlago za zanimiva nakazovanja. Najin izkupiček: 4 osebe so tam zagotovo, morda pa se pod ploščo skrivata še vsaj dve.
In smo prišli do konca. No, ne še povsem. Pospraviti tabor ni majhna reč. Sploh, če ti organizator sredi pospravljanja reče, da moraš biti čez 5 minut v RDC, kjer bodo podali rezultate. Tako smo morali pustili opremo in pse, le te k sreči že v prikolici, sredi travnika, Blaža pa pustili tam za čuvaja in odbrzeli na razglasitev. Po uvodnem govoru nam je že takoj postalo jasno, da bo uspešnih od nas le peščica, saj je bil kupček diplom v rokah podeljevalca zelo tanek. Le en je še bil v rokah, ko se je oglasilo še moje ime. Noro, si rečem in odhitim po mojo in Blumino diplomo za najin že v drugo opravljen Mission Readiness Test. 🙂 Med občutke zmagoslavja so se mešali občutki žalosti zaradi mojih kolegov, saj so delali dobro. Sebastjanov Lon je delal res odlično in verjetno ga je od uspeha ločila le kakšna majhna napaka. Škoda, a verjamem, da bo preizkušnja za njih naslednje leto uspešna.
Pot domov nam je postregla še z dodatno dogodivščino, ki se je bomo zagotovo spominjali. Naš kombi je umrl. Ni zmogel več. Pustil nas je na cedilu nekaj kilometrov pred Brnom. K sreči na bencinski črpalki, tako, da smo se glede nadaljevanja poti lahko dogovarjali v toplih in suhih prostorih. Kar nekaj telefonskih klicev je bilo potrebnih, da je Mare odgovornim na centru za pomoč na cesti razložil, da resnično potrebujemo pomoč. Ker pomoči, takšne kot smo jo potrebovali ni bilo, nekateri pa smo v ponedeljek nujno morali v službo, nas je stlačil v svoj mali avto. Štirje ljudje in trije psi ter še nekaj prtljage smo šli noter. Pa naj še kdo reče, da je Kangoo majhen! Sebastjana in Uroša pa smo morali pustiti tam. Po njiju, kombi in prikolico je prišla avto vleka, in kot smo izvedeli kasneje, je bilo potrebnih še kar nekaj dodatnih telefonskih klicev, da sta pristala v nekem hotelu v Brnu, kombi pa na servisu. Ko to pišem je že torek dopoldan, Sebastjan in Uroš pa še vedno čakata v Brnu na kombi, ki naj bi bil danes popoldan popravljen… Srečno fanta na poti domov!
Jaz pa sem že drugi dan v službi, a moje misli še kar begajo nazaj v Žatec, na najin, zopet uspešno opravljen Einsatz test :), ki mi omogoča, da bova z Blum, kot reševalni par, zopet lahko del humanitarnih enot…
Jasna
Razlaga pojmov:
RDC – Reception Departure Centre (Sprejemno-odhodni center)
BoO – Base of Operation (Operativna baza)
PMP – prva medicinska pomoč
PVP – prva veterinarska pomoč
INSARAG – Mednarodna svetovalna skupina za iskanje in reševanje
