Ana Korenč

Moja ljubezen do psov se je začela že v otroštvu. Še preden sem imela svojega psa, sem z veseljem sprehajala sosedske pse, pri enajstih letih pa se mi je uresničila največja želja – v moje življenje je prišel angleški koker španjel Nes.

Prav Neso je bil tisti, ki me je kot deklico popeljal v svet kinologije. Takrat še nisem poznala šolanja psov in kinologije tako, kot jo poznam danes, zato sem se z njim učila predvsem sama – skozi igro, trikce, skupne sprehode, izlete v hribe in vsakodnevno življenje. Prav skozi njega sem začela odkrivati, kako zanimiv je svet psov in kako pomemben je odnos, ki ga z njimi gradimo.

Moja ljubezen do živali me je kasneje vodila na Srednjo veterinarsko šolo in nato na Veterinarsko fakulteto v Ljubljani, kjer sem diplomirala. Znanje, ki sem ga pridobila skozi veterino, se danes lepo prepleta z mojimi izkušnjami iz kinologije.

V srednji šoli se je naši družini pridružila tudi španska hrtica Pajara, ki smo jo posvojili iz Španije. Delo z njo je bilo precej drugačno kot z mojim prvim psom. Imela je drugačen značaj in potrebe ter je potrebovala predvsem veliko socializacije, privajanja na različna okolja in dela na odpoklicu. Sčasoma je postala čudovita družinska psička in zvesta spremljevalka na sprehodih in v hribih. Preizkusili sva se tudi v canicrossu.

Leta 2023 sem se morala posloviti od Nesa. Šest mesecev kasneje pa se je Pajari pridružila nova članica naše družine – irska seterka Aka. Z njo se je moj kinološki svet zares razširil. Skupaj sva opravili pot od male šole pa vse do izpita BH-VT, danes pa se največ ukvarjava z Rally Obedience. Poleg tega trenirava klasično poslušnost, trikce, canicross in delo z nosom. V prostem času me Aka spremlja na sprehodih, v hribih in pri supanju.

Delo s psi mi je v veliko veselje, saj si življenja brez njih danes sploh ne predstavljam več.