
Aljaž Kotar
Marca 2014 sem postal lastnik svojega prvega psa – v moje življenje je vstopila čokoladna labradorska prinašalka, Nami. Takrat si nisem mogel predstavljati, kako močno se bo s tem moje življenje spremenilo.
Še isto leto se je začela moja pot v svet kinološke dejavnosti. Pridružila sva se najprej začetnemu, nato še nadaljevalnemu tečaju v ŠKD Logatcu ter opravila izpit za psa spremljevalca (B-BH). Konec leta 2014 sva se tudi pridružila Enoti reševalnih psov Logatec, kjer sva v prihodnjih letih opravila vse reševalske izpite ter preizkušnje, in v kateri sva aktivna še danes.
Konec leta 2017 sem se odločil narediti korak naprej. Začel sem se pripravljati za vlogo inštruktorja za mladičke, sprva kot pripravnik pri izkušenejših kolegih v društvu, kasneje pa tudi že z vodenjem svojih skupin. V prihodnosti me čaka izpit za licenco inštruktorja, prav tako pa se nameravam udeležiti usposabljanja za inštruktorja za šolanje reševalskih psov.
Seveda pa s svojo psičko ne delam zgolj na strokovnem področju; v prostem času ko je le mogoče hodiva po gozdovih in hribih ter sva nasploh aktivna v vsakem vremenu. Življenje in delo s psi je v zadnjih letih postalo moj način življenja, temu namenjam velik del svojega časa. In tako je tudi prav – življenja brez psov si ne morem (in tudi nočem) več predstavljati.