Izpiti IRP – PO, Domžale

Iskrene čestitke Jasni in Boji, ki sta v nedeljo opravili izpit reševalnega psa!

Preberite Jasnine vtise z izpita.

Odločitev, da greva z Boji na izpit, je v moji glavi dozorela preko zime, saj mi je pasja punčara svojo pripravljenost dokazovala prav na vsakem treningu. A kaj, ko je pred približno pol leta popolnoma zakomplicirala zadevo, saj se je v nekem momentu odločila, da pač ne mara streljanja.

V nekaj mesecih se zadeva ni uspela popravit do te mere, da bi jo lahko izpostavila opravljanju izpitne poslušnosti ob streljanju. In tako sva se prijavili na nacionalni izpit, ki je popolnoma enak izpitu IRP-1, le,da se med vajami poslušnosti ne strelja.

Da bi zadevo še malo bolj zakomplicirala, je pričela še z gonitvijo. Hahaha, prvič na izpit, pa gonečka, to bo še hec, sem si dejala.

Kako se bo odrezala si nisem čisto predstavljala, saj je Boji ena takšna posrečena hecka. Naš hišni kloven, ki ji kakšne zrelosti človek pač ne bi pripisal. A že leto dni nazaj, mi je na lepo opravljenem B-Bh izpitu dokazala, da se lahko zbere in prav to mi je dokazala tudi tu. Poslušnost in ovire je oddelala, za najin prvi izpit, prav lepo. Seveda imava še veliko za postoriti, a doseženih 90 pik od 100 sploh ni slabo 🙂 

Iskanje sva opravljali zadnji, kar v pasji vročini tisti dan ni izgledalo prav nič obetavno. Kolegi so z iskanja prihajali s sklonjenimi glavami… skoraj nikomur ni uspelo. Vroče, brez vetra… psi so se trudili, a brez sreče. Ob prihodu na štartno linijo sem izvedela, da je paru pred nama uspelo. Jupiii, očitno se vseeno da, sem si dejala in se spomnila na moj izpit z Blum izpred mnogo let, na ruševini v Ljubljani, ko je bila situacija popolnoma enaka. Le letnica, moj pes, lokacija iskanja in soizpitniki so bili drugi. Takrat je uspelo le nama z ljubljansko Mojco. Bo tudi tu tako?

Boji se je lepo odzivala na moje usmerjanje, teren je sicer pregledovala tudi malo po svoji presoji ter tako uspešno našla in kljub ubijajoči vročini lepo nalajala oba markerja 🙂 🙂

Sodnica naju je nagradila z lepim izkupičkom točk in izpit sva zaključili z lepo prav dobro oceno. 

Doma je seveda prejela zasluženo nagrado, skoraj neobrano kost pečenke. Meni pa so po glavi že rojili plani o odpravljanju senzibilnosti na strel in najinih prihodnjih reševalskih izzivih 🙂

Jasna

Vaja Žiri, 2.6.2012

Prvo junijsko soboto je v Žireh potekala vaja Enote reševalnih psov, ki so se jo udeležile Jasna, Katja, Nadja in Nina.

Vaja je bila tokrat namenjana ne vsem, temveč le reševalnim parom, ki so že razporejeni v območne enote. “Mladiči” pa so bili vseeno pridni in so se delali poškodovane 🙂

Porazdeljeni smo bili v skupine po okoli 7 ljudi. V moji skupini je bil vodja Aleš Udovč, ki je svoje delo za prvič opravil super in tudi kot celotna skupina smo bili res fajn.

Za prvo delovišče smo imeli ruševino, kjer so vodje delovišč poskrbele, da smo se mi in naši psi dodobra namučili preden smo jih našli … In seveda to ni bilo konec, saj je imel en ponesrečenec poškodovano hrbtenico, drugi je bil pa že mrtev. Nič, tako smo povadili še prvo pomoč ter prenos ponesrečenca izven ruševine na varno kjer smo ga predali zdravnici. Sledilo je še nekaj nasvetov ter ponovitev prve pomoči, nato pa smo odrinili na iskanje v gozdu.
Izvedeli smo, da se je izgubil starejši moški, ki je iskal svojega psa in ga ni in ni bilo nazaj. Odločili smo se, da greva midva z Blažem v “izvidnico” in narediva hiter pregled po poteh, ostali pa se razvrstijo v strelce ter podrobneje pregledajo poročje. Kaj kmalu sva z Blažem našla kapo, ki je bila last gospoda. Čez nekaj časa pa se je zaslišal pasji lajež in gospod je bil najden. A kaj ko je kazal znake srčnega napada. Zaznali smo tudi znake aritmije 🙂 Tako smo ga naložili na nosila in sledila je dolga pot do avtomobilov, kjer je gospod kar naenkrat oživel in srce je začelo biti normalno. Le kdo bi ga razumel 🙂

Po povratku v bazo pa smo se napotili še na zadnje delovišče in sicer v Matjaževe kamre. Teren je bil kar težak in šele ko je sledila pot nazaj smo videli kako strmo je bilo. Našli smo oba markerja in na srečo tokrat nismo nosili ponesrečenca v dolino, saj bi le-ta najverjetneje utrpel še kakšne dodatne poškodbe 😛

Sledilo je le še kosilo in vaja je bila končana. No, zame se je zavlekla še v naslednji dan, saj sem cel dan razmišljala zakaj me boli leva roka. Le kaj je krivo? Morda transport ponesrečenca? Hahaha.

Hvala KD Žiri za luštno vajo, vodjem delovišč za nove izkušnje ter markerjem za uspešno igro poškodovancev.

Katja

Izobraževanje enote MUSAR

12. – 14. 5. 2010

Člani slovenske enote za hitre intervencije (EHI), točneje enota MUSAR (Medium Urban Search and Rescue) smo se tri dni izobraževali v centru zaščite in reševanja na Igu.

V enoti smo združeni ljudje različnih profilov, ki bi v primeru odhoda na potresno območje združili svoje sile in znanje, da bi cim boljše in učinkovito lahko nudili pomoč morebitnim zasutim v ruševinah. Tako smo za mizami na Igu sedeli tudi vodniki reševalnih psov, ki smo pred letom dni izpolnili vse pogoje za članstvo v enoti. Predavatelji so se trudili čim bolj predstavit problematike odhoda na potresna območja, kaj vse je potrebno uredit pred odhodom enote, kako čim bolj varno in učinkovito delovati tam in seveda kako pripotovati domov. Ob skupnih nalogah smo se spoznavali in ugotavljali, da bo potrebno čim prej združit teoretično delo z delom na terenu, kjer bomo resnično lahko zaživeli kot nov uspešen tim.

Jasna

 

Lavinski tečaj 2012

Kot vsako leto smo se tudi letos reševalci in bodoči reševalci odpravili na Vršič v Kočo na Gozdu, na pet dnevni lavinski tečaj, ki je letos potekal že 40.

Iz ŠKD Logatec smo se ga udeležile Jasna, Katja, Nadja in Mojca.

V sredo po prihodu so nas razvrstilo po skupinah in sobah. Dodeljena sem bila v skupino v kateri sta bili tudi Katja in Nadja pod vodstvom Tine Sulič.

Vsak dan zjutraj smo se po skupinah odpravili proti delovišču, kjer smo bili do poznega popoldneva. Za prvič se mi je zdelo kar naporno saj nisem v kakšni pretirani kondiciji – stari mački pa nam niso niti zadnji dan pustili malo dihati.

Proti koncu našega tečaja – v soboto nas je „tamale“ čakal za starešine težko pričakovan krst. Vsaka skupina je morala pripraviti skeč in nato so nam zastavili še vprašanja, ki so se zdela kot, da odgovor ne obstaja – in seveda za vsak nepravilen odgovor smo jih „dobili“.

Glede na to, da sva se z Donno prvič udeležile lavin in nisem vedela kaj pričakovati, sem se vrnila polna novih izkušenj in tudi Donna je bila fenomenalna.

KOMAJ ČAKAM LAVINE 2013

Mojca

 

Iskanje zasutih idrijskih rudarjev

Vaja reševalnih psov in rudniških reševalcev

V četrtek, 16. 2. 2012, se je v rudniku živega srebra Idrija zgodila nesreča. V opuščenih rovih, kjer potekajo vzdrževalna dela, so ostali zasuti rudarji. Akcija je hitro stekla. Kombi ERPS je odšel iz Ljubljane ob 14.15, v Logatcu pobral del ekipe in se odpeljal proti Idriji. Zbor je bil dogovorjen ob 16. uri pred vhodov v rudnik. Tam nas je že čakala naša Jasna skupaj s tamkajšnjimi rudniškimi reševalci.

Jasna je določila ekipe in prva je bila hitro pripravljena za odhod v jamo. Ekipo so sestavljali dva vodnika reševalnega psa s psi, rudniški reševalec in spremljevalec. Ker je šlo le za vajo, smo ostali ob domačih dobrotah in pijači na svojo vlogo čakali na površju.

Vsaka ekipa je svoje delo pričela s spustom z dvigalom v rov in delala približno eno uro. V opuščenih rudniških rovih so vodniki s psi poiskali pogrešane osebe in pri tem sodelovali z rudniškimi delavci. Vsi psi so dobro delali in zanimivo je bilo opazovati kako jih je umetno ustvarjen veter usmerjal po rovih.

Ko so vse tri ekipe našle pogrešane osebe v prvem nadstropju rova, je sledila še dodatna, zahtevnejša naloga za izkušenejše člane. Zasutega rudarja so s hudimi poškodbami našli na težko dostopnem mestu. Da so prišli do ponesrečenca, so vodniki s psi s pomočjo rudniških reševalcev uporabili znanje vrvne tehnike, za njegovo oskrbo pa so potrebovali vse znanje iz prve pomoči. Ponesrečenca so oskrbeli in ga imobilizirali ter ga na nosilih s pomočjo vrvne tehnike potegnili na transportno pot in ga predali v nadaljno oskrbo.

Končane delu je sledila še analiza, kjer smo se strinjali, da je vaja lepo uspela. Tako za nas kot za rudniške reševalce je bila vaja čisto nova izkušnja, ki jo bo veljalo ponoviti.

Še na tem mestu se zahvaljujemo vsem, ki ste vajo omogočili in pomagali pri njeni izvedbi.

 

Vaja Logatec 2011

V soboto, 9. 7. 2011, smo reševalci organizirali vajo Enote reševalnih psov Slovenije, ki je bila namenjena vodnikom začetnikom letnika 2010 in 2011 ter vodnikom z opravljenim izpitom 1. stopnje. Kljub času počitnic in dopustov, se je na vajo prijavilo veliko vodnikov in markerjev.

Zbor vseh udeležencev je bil ob 7.00 v Centru vojnih veteranov. Po jutranjih obveznostih s prijavo, kavo ter klepetom, in ko so prispeli še zamudniki, so udeleženci vaje razdeljeni v skupine pričeli z delom. Razdeljeni smo bili v šest skupin, za katere je bilo pripravljenih šest delovišč. Tri delovišča so bila namenjena delu s psom (iskanje pogrešanih v gozdu, iskanje na ruševini, iskanje zasutih v rovu), na treh deloviščih pa smo preizkusili znanje iz vrvne tehnike, orientacije in prve pomoči. Orientacija in prva pomoč je potekala v samem centru, iskanja in vrvna tehnika pa so bila na področju Hrušice, kamor smo se vozili s kombiji in tovornjakom.

Na deloviščih je vsak vodnik povedal, kaj in kako želi delati, vodja delovišča pa je na koncu komentiral delo in podal svoje mnenje. Orientacija in prva pomoč pa je bila pripravljena tako, da smo lahko vsi razumeli osnove in kako je potrebno ravnati v pravi situaciji, pridobili pa smo tudi nekaj novih koristnih informacij. Vaja je bila dobro izpeljana, tako vodniki kot psi smo se lahko nekaj novega naučili, predvsem pa dobili nove izkušnje, kako ravnati v danih situacijah. Večina vodnikov, predvsem pa njihovi psi, pa so imeli novo izkušnjo z prevoznim sredstvom.

Po koncu vaje so kuharji poskrbeli za dober topel obrok, ob tem pa smo si z udeleženci še izmenjali mnenja o vaji.

Druga skupina, v kateri sem bil, se je imela lepo, kot skupina smo se dobro razumeli, dobro delali in bili s celotno vajo zadovoljni. Tudi naši psi so bili kljub vročini videti zadovoljni in lepo utrujeni, vsaj Luna, ki je bila najbolj navdušena pri vožnji s tovornjakom. Na vaji smo bili vsi Logaški reševalci, z različnimi vlogami.

Franci

IPO izpiti KD Krim, 8.5.2011

Ta vikend sva s Tiko poskusili uspešno opraviti z najino prvo dvojkico – iskanje pogrešanih oseb.

Zjutraj ob 8:20 je bila najprej na vrsti poslušnost. Tika je na odlaganju ugotovila, da je nekaj najlepšega jutranje valjanje po travi in tako sem za vsak slučaj še enkrat zavpila prostor in točke so šle “papa”. Pes je hotel pa samo uživat v jutranji rosi . Namesto sedi v gibanju smo naredili stoj s parimi korakci, ostale vaje so bile super. Edino plazenje ji na izpitu še vedno ni in ni všeč … meni pa od danes naprej še manj . Ja, če ne bi bilo Katje in njene noge , ki se je bolj kot ne nehote približala Tiki med plazenjem, bi na ta dan naredili izpit. No ja, moja krivda, lahko sem jezna le sama nase … Na psa sem pa lahko le ponosna in zadovoljna, saj je z veseljem oddelala vse vaje poslušnosti, ovirce so bile pa tudi zelo fajn.

Ob 13 uri pa je sledilo še iskanje. Tiko sem spustila in po nekaj sekundah je nisem videla več. Nisem vedela ali se mi je le zazdelo da sem slišala lajež. Po napenjanju ušes in pridnimi navijači, ki so za trenutek prenehali z govorjenjem , sem slišala, da je moj pes res nakazoval. Uh, smo se natekli da smo prišli do psa in nazaj na izhodišče. Ko sem govorila z markerko, ki je ležala nasproti tega markerja, je rekla, da je lajala kar dolgo časa … Mislim, da je bil to tudi razlog, da je bilo oblajanje pri ostalih dveh markerjih slabo – si je pes mislil svoje: “Kaj čem lajat če me itak nihče ne sliši”   Ne najdem drugega razloga kot to zakaj je bil lajež slab, saj sem navajena, da se ponavadi dere in dere. Tu se je pa izgleda drla in drla in drla, kar je bilo pa že malo preveč za njene nežne glasilke, hihihi.

V glavnem: bil je en lep dan, na žalost pa nama je zmanjkalo nekaj malega sreče, da bi bil še lepši. Važno, da sva dan preživeli tako, kot nama je všeč 🙂 🙂