Izpiti IRP – PO, Domžale

Iskrene čestitke Jasni in Boji, ki sta v nedeljo opravili izpit reševalnega psa!

Preberite Jasnine vtise z izpita.

Odločitev, da greva z Boji na izpit, je v moji glavi dozorela preko zime, saj mi je pasja punčara svojo pripravljenost dokazovala prav na vsakem treningu. A kaj, ko je pred približno pol leta popolnoma zakomplicirala zadevo, saj se je v nekem momentu odločila, da pač ne mara streljanja.

V nekaj mesecih se zadeva ni uspela popravit do te mere, da bi jo lahko izpostavila opravljanju izpitne poslušnosti ob streljanju. In tako sva se prijavili na nacionalni izpit, ki je popolnoma enak izpitu IRP-1, le,da se med vajami poslušnosti ne strelja.

Da bi zadevo še malo bolj zakomplicirala, je pričela še z gonitvijo. Hahaha, prvič na izpit, pa gonečka, to bo še hec, sem si dejala.

Kako se bo odrezala si nisem čisto predstavljala, saj je Boji ena takšna posrečena hecka. Naš hišni kloven, ki ji kakšne zrelosti človek pač ne bi pripisal. A že leto dni nazaj, mi je na lepo opravljenem B-Bh izpitu dokazala, da se lahko zbere in prav to mi je dokazala tudi tu. Poslušnost in ovire je oddelala, za najin prvi izpit, prav lepo. Seveda imava še veliko za postoriti, a doseženih 90 pik od 100 sploh ni slabo 🙂 

Iskanje sva opravljali zadnji, kar v pasji vročini tisti dan ni izgledalo prav nič obetavno. Kolegi so z iskanja prihajali s sklonjenimi glavami… skoraj nikomur ni uspelo. Vroče, brez vetra… psi so se trudili, a brez sreče. Ob prihodu na štartno linijo sem izvedela, da je paru pred nama uspelo. Jupiii, očitno se vseeno da, sem si dejala in se spomnila na moj izpit z Blum izpred mnogo let, na ruševini v Ljubljani, ko je bila situacija popolnoma enaka. Le letnica, moj pes, lokacija iskanja in soizpitniki so bili drugi. Takrat je uspelo le nama z ljubljansko Mojco. Bo tudi tu tako?

Boji se je lepo odzivala na moje usmerjanje, teren je sicer pregledovala tudi malo po svoji presoji ter tako uspešno našla in kljub ubijajoči vročini lepo nalajala oba markerja 🙂 🙂

Sodnica naju je nagradila z lepim izkupičkom točk in izpit sva zaključili z lepo prav dobro oceno. 

Doma je seveda prejela zasluženo nagrado, skoraj neobrano kost pečenke. Meni pa so po glavi že rojili plani o odpravljanju senzibilnosti na strel in najinih prihodnjih reševalskih izzivih 🙂

Jasna