IPO izpiti KD Krim, 8.5.2011

Ta vikend sva s Tiko poskusili uspešno opraviti z najino prvo dvojkico – iskanje pogrešanih oseb.

Zjutraj ob 8:20 je bila najprej na vrsti poslušnost. Tika je na odlaganju ugotovila, da je nekaj najlepšega jutranje valjanje po travi in tako sem za vsak slučaj še enkrat zavpila prostor in točke so šle “papa”. Pes je hotel pa samo uživat v jutranji rosi . Namesto sedi v gibanju smo naredili stoj s parimi korakci, ostale vaje so bile super. Edino plazenje ji na izpitu še vedno ni in ni všeč … meni pa od danes naprej še manj . Ja, če ne bi bilo Katje in njene noge , ki se je bolj kot ne nehote približala Tiki med plazenjem, bi na ta dan naredili izpit. No ja, moja krivda, lahko sem jezna le sama nase … Na psa sem pa lahko le ponosna in zadovoljna, saj je z veseljem oddelala vse vaje poslušnosti, ovirce so bile pa tudi zelo fajn.

Ob 13 uri pa je sledilo še iskanje. Tiko sem spustila in po nekaj sekundah je nisem videla več. Nisem vedela ali se mi je le zazdelo da sem slišala lajež. Po napenjanju ušes in pridnimi navijači, ki so za trenutek prenehali z govorjenjem , sem slišala, da je moj pes res nakazoval. Uh, smo se natekli da smo prišli do psa in nazaj na izhodišče. Ko sem govorila z markerko, ki je ležala nasproti tega markerja, je rekla, da je lajala kar dolgo časa … Mislim, da je bil to tudi razlog, da je bilo oblajanje pri ostalih dveh markerjih slabo – si je pes mislil svoje: “Kaj čem lajat če me itak nihče ne sliši”   Ne najdem drugega razloga kot to zakaj je bil lajež slab, saj sem navajena, da se ponavadi dere in dere. Tu se je pa izgleda drla in drla in drla, kar je bilo pa že malo preveč za njene nežne glasilke, hihihi.

V glavnem: bil je en lep dan, na žalost pa nama je zmanjkalo nekaj malega sreče, da bi bil še lepši. Važno, da sva dan preživeli tako, kot nama je všeč 🙂 🙂