Vaja vodnikov reševalnih psov Ljubljana

Letos se je vaje udeležilo 9 vodnikov ERP, ki smo bili razporejeni v trojke. En kupček smo sestavljali Uroš in Jazz, Marija in Rom ter midve z Blum. Prvič sem bila postavljena v vlogo vodje trojke.

V petek popoldan smo se vsi zbrali na Rojah in v kombije natovorili vso potrebno opremo za kampiranje v čudovitem letovišču z imenom Okolica smetišča ob mestu Ljubljana

Na Igu, kjer smo prijavili ekipe, smo dobili potrebne napotke za delo in odhiteli na poligon DVRPS postavit našo »red house«. Točneje dva šotora, med seboj povezana z nadstreški, kjer je nastala naša mala jedilnica.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne se je zaslišalo: »Ekipa dva, čez pol ure vaš kombi odpelje na delovišče.« En, dva, tri in že smo bili pokonci. Davorinova trojka se je odpeljala malo pred nami, Jerneja in njeni pa so še čakali na svoj prevoz. Prijazen gasilec Jaka je postal del naše ekipe in nas z rdečim gasilskim mercedesom ves čas vaje varno vozil naokoli.

1. delovišče: pohod do svetega Jožefa in IPO iskanje

Pohod od Podpeči do cerkvice pri Svetem Jožefu je bil za našo ekipo jutranja adrenalinska bomba, saj je z dvorišča neke hiše na Marijinega Roma planil besni samojed in napadal in napadal. Marija je z vso silo branila Roma, kar ji je v veliki meri uspelo. Rom jo je kar dobro odnesel, Marija pa malo manj, saj je bila po rokah in kolenu kar dobro obtolčena. Pot smo nadaljevali z zmanjšano hitrostjo, saj se je Marija morala »sestaviti« skupaj, a smo do delovišča vseeno prišli v predpisanem času. Najprej sta bila na vrsti Rom in Jazz. 8 minut in oba markerja sta bila zunaj

Na vrsti je bil Jaka, ki nas je popeljal na…

2. delovišče: iskanje pogrešanih oseb v Lanišču

Veliko področje, zgrešena taktika in spreminjajoči dopoldanski veter so bili krivi, da smo z delovišča odšli praznih rok. A zame kot vodjo je ostala odlična izkušnja, da naj drugič raje zaupam svojemu »filingu« in ostanem pri prvotnem načrtu. Tako pa sem spremenila taktiko, kar se je izkazalo za napačno odločitev. Prva bi bila mnogo boljša in po vsej verjetnosti uspešnejša…

3. delovišče: Tisa

Tri vzporedne hale, kupi žaganja in lesnih sekancev, neznano število pogrešanih. Vsakemu sem dodelila eno halo z okolico, na drugi strani hal pa smo se dobili in si razdelili še kupe. Blum je potegnila na kup lesnih odpadkov in vej, komaj se je premikala, a vonj ji je prineslo v nos in kot ptiček na veji je plezala po nestabilnem materialu. Kmalu se je oglasil njen odločen lajež in prvi marker je bil najden. Urošev Jazz je skoraj istočasno nakazal drugega markerja, zakopanega v kupu žaganja. Pregledali smo še preostali del in se odločili, da je delovišče pregledano.

4. delovišče: Šmartinka

Že znano delovišče s halami in ogromno površino. Na hitro bi se ocenilo, da je v pol ure takšno površino nemogoče pregledati. A naši psi so to izjavo kmalu demantirali. Zopet smo si razdelili hale in okolico. Opazovala sem Blum, ki je suvereno in hitro pregledovala hale čisto do konca. V zadnjem delu hale jo je odneslo ven z iskalnega območja, na kar me je opozoril tudi ocenjevalec, a odločila sem se, da jo pustim delat. Prav sem imela, nekaj je imela v nosu in kmalu je nakazala pogrešanega. Ni minilo nekaj sekund in že je Marija po postaji sporočila, da je tudi ona našla enega. Jazz je pregledoval po desni, jaz pa sem se premaknila naprej od njega. Blum sem poslala v smeri vstopa v zaklonišče, a odvila je v desno in stekla daleč proč. Pustila sem jo, saj sem vedela, da ve kaj dela. Zopet prava odločitev, pogrešani je ležal na strehi barake. Iskalno območje je bilo veliko, zato smo vsi nadaljevali s pregledom. Marija je sporočila, da se je Rom na nekem delu drugače obnašal, zato sem tja poslala Blum, ki je dvigovala nos ob prevrnjenem silosu. Hodila je naokoli, se dvigovala in pregledovala območje. Nekajkrat je zalajala…

In nato sem storila napako. Čisto začetniško. Blum sem tolikokrat poslala na isto mesto, da je zalajala še enkrat in jaz sem najdbo prijavila. Narobe. Tako sem, odkar delava, pridelala prvega pravega »lažnjaka«. Sicer imam razloge zakaj sem lajež prijavila, a to več ni važno, morala bi zaupati obema drugima psoma. Zopet izkušnja zame, to pot kot vodnico, ne kot vodjo!

Imeli smo nekaj vmesnega časa in naš šofer je potreboval kavico. Mi pa tudi  . Nato pa smo hitro odšli na…

5. delovišče: Astra

Oblekli smo plezalne pasove, preverili en drugega in hopla odšli na delovišče. Pse smo dali v oprtnike, jih navezali nase, se z desonderjem pripeli na vrv in se spustili v kletne prostore.

Psov večina časa nismo videli. Najprej sta delala Rom in Jazz. Julka in njen tim markerjev so nam, na že tako zanimivem delovišču, pripravili še odlična skrivališča in prav veseli smo bili, ko je Romu in Blum uspelo odkriti pogrešane. Odlično so bili skriti za stenami in verjetno nas je bilo hecno opazovati, koliko vprašajčkov se je risalo nad našimi glavami, ko so nam psi nakazovali v stene. Zaupati in zaupati, le to je najvažnejše in najdbe so tu.

6. delovišče: Super Li

Šli smo v disko. Bivši disko. To pot je Jazz pokazal svoje vrline in suvereno iz najvišjega nadstropja prostorne hiše potegnil prvega markerja. Marija je prepustila iskanje nama z Blum. Blumka se je lotila prvega nadstropja, saj ji je vonj pravil, da tam nekaj je. Mi smo stali na dnu stopnic, saj naprej nismo smeli. Blum se je oglasila, sprva z negotovim laježem. Lajež ni postajal nič bolj jasen, a Blum je vztrajala, zato sem vedela, da še ni pri markerju, ko me je ocenjevalec spustil naprej. Blum je tekala na hodnik, pa v sobo. Lajala je in z obeh strani kazala na steno, ki je bila med sobama. Po njenem vedenju mi je postajalo čedalje bolj očitno, da je marker bil v vzidani omari, ki je mejila na oba prostora. To sem povedala ocenjevalcu, ki je potrdil mojo ugotovitev. 🙂

Odločili smo se, da so psi pregledali celotno območje in zaključili iskanje.

Temnilo se je, in ko nas je Jaka dostavil na delovišče na Igu je nastala že čista tema.

7. delovišče: Ig

Vodje delovišča so nam in našim psom postavili, dobesedno, presenečenja. Na že znanem delovišču so psi naleteli na neznane ovire. Hecno jih je bilo opazovati, ko so presenečeni obstali pred ovirami, ki jih tam nikoli ni bilo. Znajti so se morali na novo. Jazz in Blum sta pričela z iskanjem. Blum je kmalu nakazovala, da nekaj dobiva z zgornjega nadstropja. A tam, kjer je običajni dostop neomejen, sta bila zdaj dva zbita avtomobila, s katerih se je močno kadilo. Ta dim je Blum sprva zaustavil, nato pa je bila želja po najdbi markerja večja. Našla je pot med dimom ter šla po deskah in mrežah do prvega nadstropja, kjer je lepo nakazala pogrešanega.

Umaknili sva se in opazovali Jazza in Roma. Marija je izvrstno opazovala svojega psa in me prosila, da pogledam del, kjer je Rom nekaj dobival v nos. Blum sem poslala tja, a ni dobila ničesar, le nos ji je vleklo gor, preko streh… Odločila sem se, da jo bom poslala še skozi  bližnje okno. Blum me je poslušala na daljavo, skočila v prostor in kmalu nakazala drugega pogrešanega. Zopet sva se umaknili drugima dvema. Po posvetu sem se odločila, da bom za zaključek poskušala Blum poslati še skozi eno okno, kjer je prostor ostal nepregledan. Šalila sem se, ko sem ji na uho šepetala: »Glej a vidiš tisto okno pred nama, no tam še nisi bila, skoči noter in poglej, če je kaj,« 🙂 Smejala sem se sama sebi, a Blum je, kot da bi me razumela, odšla do okna in skočila na polico, a ji tam nič ni dišalo. Vztrajala sem pri tem, da mora it noter. Poslušala me je in skočila, nato pa je ni in ni bilo ven. Tiho sem čakala, da ne bi vplivala nanjo. Zaslišal se je neodločen, a vztrajen lajež. Prijavila sem najdbo, a ocenjevalci so se nekako čudno vedli. »Si sigurna? Ja, zdaj si že prijavila. A greš vseeno pogledat?« so me spraševali. Ja, seveda, da grem, saj me pes kliče. Ob vstopu v prostor sem opazila, da Blum želi v jašek v tleh. Skočila sem notri in pomagala v notranjost še Blum. Sklonila sem se in pogledala ali je kje marker. Nič. Blum je želela skozi zaprta vrata na koncu jaška. Splezala sem do vrat in jih odprla. Blum je stekla po jašku levo, a tam ni našla ničesar, obrnila se je na desno in zaslišal se je tako prepoznaven lajež. Vedela sem, da je čisto pri markerju, ki je ležal na tleh jaška. Skoraj nisem verjela, da je res. Da je Blum zmogla locirati tako oddaljenega markerja, skritega v talnih jaških, za zaprtimi vrati, ki je bil od prvega mesta nakazovanja oddaljen vsaj 8m. »Bravo stara sablja, odlična si, tole je bilo prav noro!« je odmevalo v meni. Veselje nad to najdbo je bilo neopisljivo, kar se seveda da razbrati tudi v tem poročilu, saj sem prav te najdbi namenila največ besed. Zakaj? Ker je takšna najdba zame dokaz kako neprecenljivi so pasji smrčki ob morebitnih resničnih akcijah. In Blum je s to najdbo, meni zopet dokazala, da je zagotovo še vedno ena izmed njih.

Zjutraj je sledilo pospravljanje tabora in odhod do Kozarij, kjer so razglasili rezultate. Naša ekipa je dosegla zavidljivo raven najdenih 🙂 Na vseh deloviščih smo našli vse pogrešane, le na Lanišču smo spustili oba, kar smo itak že vedeli. Ostala delovišča pa 100 % izkupiček.

Tudi ostali dve ekipi ERPS sta se odlično odrezali in prav tako dosegli kvalifikacijo – 70% najdenih. Bravo mi vsi 🙂

Imeli smo se lepo, v spominu bo zopet ostalo zapisanih nekaj čudovitih trenutkov z delovišč. Tudi skupinsko nočno kuhanje juhice, skoraj kot ob tabornem ognju, bo zagotovo ostalo nepozabljeno.

Jasna