Redna letna preizkušnja za regijske enote in MERP

Spet je leto naokoli in »ta aktivni« letamo s preizkušnje na preizkušnjo, da bi potrdili članstvo v enotah za iskanje za naslednje leto. Tako sva se letošnje preizkušnje za regijske enote in prve preizkušnje za MERP udeležili tudi Katja s Tiko in midve z Blum, na drugo preizkušnjo za MERP pa sva šli sami z Blum.

Preizkušnja za regijske enote in prva preizkušnja za MERP sta potekali 24., 25. in 31.11. v Zagorju, kjer so člani KD Zagorje kot vsako leto poskrbeli za zapletene sklope neobičajnih ovir. Čedalje bolj se zavedam pomena suverenega premagovanja gasilskih lestev, premikajočih se desk, mrež itd., saj bo pes, ki bo brez težav obvladoval te prepreke, vsako drugo prepreko veliko lažje premagal. Na primer, kako na visok kamion na pravi iskalki? Preprosto, po lestvi, ki je sicer tja postavljena zaradi človeških članov enote… Kako v prvo nadstropje napol podrte hiše? Po kakšnem kosu pohištva, ki je podoben lestvi, če je tam na voljo, ali pa po deski, ki je po veliki verjetnosti nestabilna … Kako z enega dela ruševine na drugega brez vodnika, ker je tam zanj prenevarno? Če je na voljo kakšna deska, potem bo dobro tudi to. Tam se je potrebno preprosto znajti, in če veš, da pes to zna, potem ni ovir za reševalni par. Žaganje s Svei je ponovno zamašilo marsikateri pasji smrček, v zapuščeni hiši v Štulmu pa je ocenjevalec s pomočniki prav tako poskrbel za kravžljanje pasjih in vodnikovih možgančkov.

V nedeljo, 7. 11., pa nas je čakala še druga preizkušnja za MERP, ki je obsegala iskanje, preizkus znanja vrvne tehnike, PVP, PMP ter obremenilni preizkus naše fizične vzdržljivosti. Ob odhodu na iskalno območje v Svei nam je bilo vsem jasno, da iskanje spet ne bo lahko. Skrivališča so lahko kjer koli – zakopana v žaganju, globoko pod lesenimi deskami, med hlodi, nad ali pod njimi, med stroji, na njih in pod njimi, vmes pa še motenje z velikimi bagri, ki skrbijo, da v Svei kuhinj nikoli ne zmanjka :). Naš ocenjevalec pa – eden najbolj brezkompromisnih sodnikov – Matjaž Smile.

Prvo medicinsko pomoč je skrbno preverjala Marjanca, ki ji je še vedno hudo, če mora komu zaradi neznanja ali nerodnosti odšteti kakšno točko. Katja nam je za pasje ranjence to pot določila kar naše pse, ki smo jih spreminjali v mumijam podobne stvore, še prej pa je s pisnim testom preverila tudi naše teoretično znanje.

Vlado ne bi bil naš dedi, če ne bi poskrbel, da smo imeli v nahrbtnikih vse in še kaj. Skrbno je stehtal vsak nahrbtnik in v vsakega, ki ni bil težek vsaj 10 kg, je padla še kakšna flaška sumljive tekočine, ki je poskrbela za dobro uravnoteženost nahrbtnika. Klik na štoparico in zapodili smo se na križev pot ali bolje rečeno v boj za preživetje 🙂 po poti, ki vodi na hrib ob poligonu. Na vrhu smo pri kapelici zadihani pomahali v dolino, poklicali Vladota, mu po telefonu deklamirali verze, vklesane v kapelici, in nato stekli nazaj dol proti hiški na poligonu, kjer sta naša pulz in krvni pritisk povedala vse …

Prijetno utrujeni smo ob peči še malo poklepetali, nato pa se razkropili po Sloveniji, vedoč, da ne bo minil teden, največ dva, ko se bomo zopet srečali …

Jasna

 

Mission Readiness Test – drugič

Pred tremi leti sem se s takrat šele tri letno psičko, prvič udeležila izbora z imenom IRO Mission readiness test ali morda bolje – večkrat uporabljeno nemško ime zanj – Einsatz Test. Takrat sva se, kljub najini neizkušenosti in Blumini mladosti, nenadejano uvrstili v enoto in postali članici mednarodne enote reševalnih psov IRO.

Zatem sva tri leta nabirali znanje tako doma kot v tujini, zdaj pa je prišel čas, da svoje znanje ponovno dokaževa. Blum je medtem dozorela v odraslo, izkušeno reševalno psičko, s katero sva se z leti povezali v trdno in nerazdružljivo celoto.

Letos me je nedavni odhod na pravo akcijo reševanja v porušenem mestu Padang na Sumatri še dodatno motiviral v želji, da ostanem del enote, ki bi v morebitnem potresu lahko nudila svojo pomoč. Lagala bi, če bi dejala, da pred odhodom ni bila prisotna močna želja potrditi članstvo v enoti, čeprav sem se trudila te misli čim bolj potisniti v ozadje, saj bi nama utegnilo to bolj škodovati kot koristiti.

Na dolgo pot v Žatec na Češkem smo se podali trije reševalni pari. Sebastjan in Lon, Uroš in Jazz in midve z Blum ter kandidat za vodjo Tomi. Z nami je šel najboljši, najustrežljivejši, skratka naj, naj pomočnik in kuhar Blaž. Hvala Blaž, za vse majhne pozornosti in dobro voljo!

Dooolga pot nas je pripeljala do RDC kjer smo prejeli navodila, nato pa smo, kar se da hitro v BoO postavili naš rdeči šotor ter poskrbeli za kurjavo in svetlobo. Noč smo preživeli mirno in na toplem, 🙂 zjutraj pa nas je čakala prva preizkušnja, PMP in PVP. Poškodovance, tako človeške kot pasjega smo uspešno oskrbeli, kar je imelo za posledico popolno izpraznitev vseh naših osebnih torbic za prvo pomoč. 🙂

V popoldanskem času so nas čakala tri zaporedna iskanja, na med seboj stikajočih se območjih, ki so med seboj mejila le s trakom preko katerega pes ni smel. Da bi bila težavnost iskanja še večja, so bile na vseh iskalnih območjih prisotne oznake NO GO, ki so veljale tako za psa kot vodnika in zato so iskanja postala kar stresna, saj skoraj ni bilo smeri na ruševini, kjer bi pes lahko mirno delal brez vodnikovega stalnega preusmerjanja njegovega gibanja. Vodniki smo imeli prav tako močno omejena področja gibanja. Tako je z vseh iskalnih območjih bilo slišati glasne, včasih skoraj besne klice vodnikov, ki so se eni bolj, drugi manj uspešno trudili obdržati pse na »varnih« območjih. Vmes pa je bilo slišati bolj vesele klice, usmerjene tja nekam pod kupe ruševin, v stilu: »Search and rescue unit is here! Do you hear me? Hello?…« In vsake toliko se iz globin zaslišal glas: »Hello! Yes, I can hear you. I am OK.« Včasih pa niso želeli odgovoriti. Takrat si moral še bolj zaupati sebi in psu. Ocenjevalci so pričakovali od nas podrobno poročilo o stanju pogrešanega, ali se odziva na klice, kakšno pomoč potrebuješ, kje točno naj začnejo s kopanjem… in po končanem delu na tistem območju tudi narisati INSARAG oznake. Najin izkupiček prvega dne je bilo 5 najdenih pogrešanih oseb.

Po treh iskanjih smo se vrnili v BoO, kjer smo počakali na nočni pohod od tam preko polj do iskalnega območja. Tam sta nas čakali dve iskanji s podobnimi, a obenem popolnoma drugačnimi zankami in ugankami kot prejšnji dan. To pot smo se po večini ruševin lahko prosto gibali. Večje stavbe pa so predstavljale veliko nevarnost in so bile označene kot No Go cone. Zopet isti problemi, ko si psa, pogostokrat tudi z vonjem pogrešanega v nosu, moral ustavljati na njegovi poti raziskovanja področja. To pot je bil najin izkupiček iskanj: 3 pogrešani.

Peš smo se odpravili proti BoO in ogretemu šotoru, kjer je Blaž poskrbel za naše želodčke. Zjutraj smo ravno lezli iz spalk, ko je prišel klic organizatorjev: »Čez 20 minut v RDC.« Čakala nas je vrvna tehnika in oblajanje markerja v škatli. Hasiči (gasilci) so nas pripete na vrv dvignili v zrak, malo zagugali na višini, da je adrenalin kar špricnil po naših žilah in nas spustili pred škatlo za nakazovanje na tla, kjer je pes takoj po spustu z višine moral pokazati dobro oblajanje markerja.

Popoldan nas je čakal še en sklop iskanj. Iskalna območja so poleg velikih kupov ruševin to pot skrivala v sebi tudi kleti, katerih vhode sta morala najti tako pes kot vodnik. Psi so pogostokrat nakazovali pogrešane najprej z vrha, ko smo našli vhode v kleti pa so jih poiskali še tam. Pomembno je bilo, da je vodnik prepoznal, da je pes v obeh plasteh ruševine našel vonj iste osebe.

Ena izmed vodoravnih betonskih plošč v tem popoldanskem iskanju je skrivala še dodatno uganko, saj je vonj ponesrečenca izhajal iz vseh možnih lukenj. Kaj plošča skriva pod seboj, smo si vodniki razlagali vsak po svoje (je pod ploščo en človek ali jih je morda več?) in vsak od nas se je trudil razložiti ocenjevalcem svojo razlago za zanimiva nakazovanja. Najin izkupiček: 4 osebe so tam zagotovo, morda pa se pod ploščo skrivata še vsaj dve.

In smo prišli do konca. No, ne še povsem. Pospraviti tabor ni majhna reč. Sploh, če ti organizator sredi pospravljanja reče, da moraš biti čez 5 minut v RDC, kjer bodo podali rezultate. Tako smo morali pustili opremo in pse, le te k sreči že v prikolici, sredi travnika, Blaža pa pustili tam za čuvaja in odbrzeli na razglasitev. Po uvodnem govoru nam je že takoj postalo jasno, da bo uspešnih od nas le peščica, saj je bil kupček diplom v rokah podeljevalca zelo tanek. Le en je še bil v rokah, ko se je oglasilo še moje ime. Noro, si rečem in odhitim po mojo in Blumino diplomo za najin že v drugo opravljen Mission Readiness Test. 🙂 Med občutke zmagoslavja so se mešali občutki žalosti zaradi mojih kolegov, saj so delali dobro. Sebastjanov Lon je delal res odlično in verjetno ga je od uspeha ločila le kakšna majhna napaka. Škoda, a verjamem, da bo preizkušnja za njih naslednje leto uspešna.

Pot domov nam je postregla še z dodatno dogodivščino, ki se je bomo zagotovo spominjali. Naš kombi je umrl. Ni zmogel več. Pustil nas je na cedilu nekaj kilometrov pred Brnom. K sreči na bencinski črpalki, tako, da smo se glede nadaljevanja poti lahko dogovarjali v toplih in suhih prostorih. Kar nekaj telefonskih klicev je bilo potrebnih, da je Mare odgovornim na centru za pomoč na cesti razložil, da resnično potrebujemo pomoč. Ker pomoči, takšne kot smo jo potrebovali ni bilo, nekateri pa smo v ponedeljek nujno morali v službo, nas je stlačil v svoj mali avto. Štirje ljudje in trije psi ter še nekaj prtljage smo šli noter. Pa naj še kdo reče, da je Kangoo majhen! Sebastjana in Uroša pa smo morali pustiti tam. Po njiju, kombi in prikolico je prišla avto vleka, in kot smo izvedeli kasneje, je bilo potrebnih še kar nekaj dodatnih telefonskih klicev, da sta pristala v nekem hotelu v Brnu, kombi pa na servisu. Ko to pišem je že torek dopoldan, Sebastjan in Uroš pa še vedno čakata v Brnu na kombi, ki naj bi bil danes popoldan popravljen… Srečno fanta na poti domov!

Jaz pa sem že drugi dan v službi, a moje misli še kar begajo nazaj v Žatec, na najin, zopet uspešno opravljen Einsatz test :), ki mi omogoča, da bova z Blum, kot reševalni par, zopet lahko del humanitarnih enot…

Jasna

Razlaga pojmov:

RDC – Reception Departure Centre (Sprejemno-odhodni center)
BoO – Base of Operation (Operativna baza)
PMP – prva medicinska pomoč
PVP – prva veterinarska pomoč
INSARAG – Mednarodna svetovalna skupina za iskanje in reševanje

 

Začetek male šole

Vpis v malo šolo smo uspešno prestali!

S tečajniki smo se spoznali, predstavili smo osnovne potrebščine za obisk male šole in nato še malo poklepetali – o čem drugem kot o psih. Da bo začetek lažji in zmeda manjša, smo poskrbeli še za kartončke, kjer je zapisano kaj potrebujejo s seboj.

Veterinarskemu centru Plevnik se zahvaljujemo za škatlice in vrečke za pobiranje iztrebkov, ki smo jih razdelili tečajnikom.

 

Slovenski reševalci s psi varno prispeli domov

Slovenski reševalci s psi so se danes, 7. oktobra 2009, vrnili s Sumatre, ki jo je prejšnji teden prizadel potres.

Na Sumatri so kot ekipa Mednarodne zveze reševalnih psov pod vodstvom Marka Bručana preživeli 6 dni. Psi so po pripovedovanjih sodelujočih kljub razmeram delali odlično.

Domov so se po naporni poti vrnili zdravi in nepoškodovani.

 

Potres na indonezijskem otoku Sumatra

Na pager in mobitel je na četrtkovo jutro priletelo obvestilo: »Stanje pripravljenosti IRO, potres v Indoneziji …«

Niti pomislila nisem, da ne bi šla. A že naslednji trenutek mi je kri kar butnila v glavo, saj se je v službi začel prvi šolski dan za študente, kar pomeni polno dela. Bodo razumeli? Bom sploh lahko šla? A strah je bil to pot odveč. Hvala vam! Tako sem drveča urejala najpotrebnejše reči, da bo sodelavcem lažje naslednje dni, nato pa oddrvela domov pripravit vse potrebno za nekajdnevno akcijo.

Zbrali smo se na Rojah, kjer smo s pomočjo nekaterih zlatih pomočnikov nabrali vse potrebno in se kmalu z reševalnimi pari iz drugih slovenskih društev odpeljali proti letališču v Budimpešti. Kmalu naj bi nas čakal polet proti Dubaju in nato prek Šrilanke do indonezijskega otoka Sumatra. A ker velikokrat ni tako, kot bi si človek želel, smo najprej doživeli razočaranje, saj smo letalo čakali do jutra. Takšni zapleti z letalskim prevozom in čakanja so postali rdeča nit odprave. Slabe živce moraš v takšnih razmerah pustiti doma! V kriznih in najbolj stresnih situacijah te lahko rešijo le dobri živci in dobra volja, ki jo včasih na račun soljudi tudi zaigraš, da je potem vsem veliko lažje. V mesto Padang smo na žalost prispeli šele tretji dan po potresu. Večina ekip je do tja potrebovala več kot 20 ur.

In psi? Kako so se obnašali psi? Lahko rečem le to, da se je spet potrdilo, da za pse letalski prevoz sploh ni tako strašljiv, kot se nam zdi na prvi pogled. To pot so bili lahko z nami v kabini, kar jim je še dodatno olajšalo potovanje. Ovira za pse bi bila lahko tudi velika razlika v podnebnih razmerah, a niti vročina niti visoka zračna vlaga nista pokvarili odlične pripravljenosti naših psov za delo.

Ob koncu drugega dneva na Sumatri je padla odločitev, da vse ekipe, ki še iščejo žive ljudi, prenehajo iskati. Tako nas je čakala dolga pot domov, na kateri se je dodobra pokazala stopnja potrpežljivosti vsakega od nas, saj smo zopet neskončno dolgo čakali na prevozna sredstva. Letalo je, kot smo skoraj že pričakovali, prispelo mnogo kasneje, kot je bilo sprva rečeno, a z odličnimi piloti nas je varno pripeljalo domov. In to velja največ.

Naj se za konec zahvalim vsem članom ERPS, s katerimi smo bili skupaj z drugimi slovenskimi reševalci s psi del skupine IRO, v katero so bili združeni odlični reševalni pari iz vse Evrope in s katerimi smo imeli čast sodelovati. Bili ste super! Zdaj vem še toliko bolj, da smo odličen in dobro pripravljen tim, in verjamem, da so nas izkušnje naredile še mnogo boljše … Biti del humanitarnih ekip z vsega sveta je nekaj, kar pusti še dolgo toplino v človeški duši.

SREČNO vsem ekipam kjer koli po svetu, ki so ali bodo po svojih močeh in zmožnostih poskušale reševati človeška življenja. Face ste vsi!

Jasna