Z Blum sva že tretjič v najini reševalski karieri imeli to čast, da sva zastopali barve kluba na tako simpatični reševalski prireditvi kot je Talanov memorial. A vseeno malo drugače, saj sva zamenjali klubske barve.
Spomladi smo Logatčani prišli do ugotovitve, da imamo tri pse, ki izpolnjujego pogoje za udeležbo na prireditvi. In hec, vse tri so bile avstralkice, vse tri šekaste in še v sorodu. Kaj nam je preostalo drugega, kot da smo ime trojke poiskali prav tu. Šekasto modre majčke z napisom NAJBOLJ ŠEKASTE LOGATČANKE, so privlačile poglede še zaspanih reševalskih prijateljev, ko smo ob 5.45 še v temi skupaj prebujali naše glave ob prijavljanju ekip.
Žreb je določil, da najprej preverimo naše in pasje znanje ob premagovanju ovir. Vse tri psičke so se izvrstno odrezale, Ginny in Tika pa sta vmes poskrbeli še za umetniško točko vrvohodk.
Ko smo že pri vrvi… Katja se je navezala na vrv, naju z Nadjo poprosila za varovanje in kot opica hitro splezala v prvo nadstropje. Za njo sva dvignili Blum, ki je stoično prenašala dvige in spuščanja, kot se za staro mačko spodobi. S Katjo sta se brez zapletov spustili v nižine, kjer sta ocenjevalca ugotovila, da pač reševalske pupe nismo ravno najboljše v pospravljanju in nam za to odbila par pik.
No, pa smo bile kmalu na vrsti, da pokažemo ali znamo biti poslušne. Prav luštno sem se počutila ob prihodu na poligon, saj se je videlo kako delamo po enakem protokolu. Psice so lajale in zahtevale svojo dozo poslušnosti. In so jo tudi dobile. No, Ginny je malo motila prisotnost mame in sestrice, a naslednjič bo zagotovo obvladala tudi to.
Končno smo pričakale tudi iskanja Ginny je morala še malo počivat, da je Nadja pri Marjanci teoretično rešila tri ponesrečene osebe in preverila svoje znanje prve pomoči, midve s Katjo pa sva se podali na lov za ponesrečenci, ki so se izgubili ob poti. Ne morem pozabit nasmeškov na Gregatovem obrazu, ko sta Tika in Katja z 2 proti 0 premagali svoji mami in z goščave sami potegnili dva ponesrečenca.
Kmalu nas je čakalo iskanje v strelcih. Končno je tudi Ginny prišla na svoj račun. Zelo ji je bila mamljiva moja bližina, a Nadja jo je uspela priklicati na svojo stran gozda in kmalu se je oglasil njen lajež in prvega markerja smo imele zunaj. Nato sem z desne zaslišala neko cviljenje in kmalu še Nadjin glas: »Ginny se je porezala. Ne moreva nadaljevati.« S Katjo sva se raztegnili po delovišču in z Blum sva kar cikcakali po svojem in Nadjinem delu gozda. Upala sem, da ne spuščava preveč praznih lukenj za seboj, in da bova še pravočasno prišli do konca območja. Proti zadnji četrtini časa se je zaslišal Tikin lajež in vesela Katja po postaji, ki je javila, da sta našli ponesrečenca. Hitele sva naprej, ko se je zaslišal še en Tikin lajež. Punca raztura danes, sem vesela pomislila, in se dalje borila s trnji in šavjem okoli mene. Prišla sem že do konca delovišča, ko sem zagledala Blum kako je zasopihana hitela proti grmu iz katerega ni več želela. Prepičana sem bila, da je pri markerju, vendar, da še lovi sapo, saj je bila vidno utrujena. Takrat se je ogasila Vera in razglasila konec časa. Vprašala sem jo, če velja, če je Blum že pri markerju? Če nakazuje, potem velja. In v tistem momentu je Blum prišla do sape ter se oglasila ven grma Tako smo z malo sreče našle vse štiri pogrešane. Sreča pa na žalost ni bila na Ginnyni strani, saj je staknila grdo poškodbo tačke. Hvala vsem trem veterinarkam, ki ste ji, kot v vojni bolnici, le da s sodobnimi materiali in zdravili, zašile kar grdo poškodbo. Face ste!
Nadja je ostala pri Ginny, midve pa sva se podali še na zadnje iskanje. Obširna ruševina, po oddaljenosti skritih markerjev težavno iskanje in predvsem dejstvo, da sta v ekipi ostali le dve dela sposobni psički, je botrovalo borni najdbi le enega markerja. A najine misli so bile bolj kot k iskanju usmerjene k Ginny. Razveselilo naju je sporočilce na telefonu, da je Ginny že zbujena in, da je že naredila prve korake.
Ob povratku na poligon smo vsi vodniki s psi pokazali še vajo odlaganja psa, nato pa se prepustili klepetom in druženju. Ko so organizatorji sešteli točke, smo presenečene ugotovile, da smo zasedle četrto mesto. Sklonila sem se k Blum, jo potrepljala in ji rekla: “Stara sablja, že tretjič sva uspešni na Talanu”. Verjetno je tam nekaj v zraku, da plesen hihihi, no, naj bo, šekavost dobro uspeva.
V tišini smo se še poklonili Božotu in Mojci, nato pa prevzeli čestitke, se poveselili z ostalimi in lep dan preživet med prijatelji, se je bližal koncu. Ker me je doma je čakala še ena šekica, je bilo potrebno kmalu oditi.
