Vaja vodnikov reševalnih psov Ljubljana

Letos se je vaje udeležilo 9 vodnikov ERP, ki smo bili razporejeni v trojke. En kupček smo sestavljali Uroš in Jazz, Marija in Rom ter midve z Blum. Prvič sem bila postavljena v vlogo vodje trojke.

V petek popoldan smo se vsi zbrali na Rojah in v kombije natovorili vso potrebno opremo za kampiranje v čudovitem letovišču z imenom Okolica smetišča ob mestu Ljubljana

Na Igu, kjer smo prijavili ekipe, smo dobili potrebne napotke za delo in odhiteli na poligon DVRPS postavit našo »red house«. Točneje dva šotora, med seboj povezana z nadstreški, kjer je nastala naša mala jedilnica.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne se je zaslišalo: »Ekipa dva, čez pol ure vaš kombi odpelje na delovišče.« En, dva, tri in že smo bili pokonci. Davorinova trojka se je odpeljala malo pred nami, Jerneja in njeni pa so še čakali na svoj prevoz. Prijazen gasilec Jaka je postal del naše ekipe in nas z rdečim gasilskim mercedesom ves čas vaje varno vozil naokoli.

1. delovišče: pohod do svetega Jožefa in IPO iskanje

Pohod od Podpeči do cerkvice pri Svetem Jožefu je bil za našo ekipo jutranja adrenalinska bomba, saj je z dvorišča neke hiše na Marijinega Roma planil besni samojed in napadal in napadal. Marija je z vso silo branila Roma, kar ji je v veliki meri uspelo. Rom jo je kar dobro odnesel, Marija pa malo manj, saj je bila po rokah in kolenu kar dobro obtolčena. Pot smo nadaljevali z zmanjšano hitrostjo, saj se je Marija morala »sestaviti« skupaj, a smo do delovišča vseeno prišli v predpisanem času. Najprej sta bila na vrsti Rom in Jazz. 8 minut in oba markerja sta bila zunaj

Na vrsti je bil Jaka, ki nas je popeljal na…

2. delovišče: iskanje pogrešanih oseb v Lanišču

Veliko področje, zgrešena taktika in spreminjajoči dopoldanski veter so bili krivi, da smo z delovišča odšli praznih rok. A zame kot vodjo je ostala odlična izkušnja, da naj drugič raje zaupam svojemu »filingu« in ostanem pri prvotnem načrtu. Tako pa sem spremenila taktiko, kar se je izkazalo za napačno odločitev. Prva bi bila mnogo boljša in po vsej verjetnosti uspešnejša…

3. delovišče: Tisa

Tri vzporedne hale, kupi žaganja in lesnih sekancev, neznano število pogrešanih. Vsakemu sem dodelila eno halo z okolico, na drugi strani hal pa smo se dobili in si razdelili še kupe. Blum je potegnila na kup lesnih odpadkov in vej, komaj se je premikala, a vonj ji je prineslo v nos in kot ptiček na veji je plezala po nestabilnem materialu. Kmalu se je oglasil njen odločen lajež in prvi marker je bil najden. Urošev Jazz je skoraj istočasno nakazal drugega markerja, zakopanega v kupu žaganja. Pregledali smo še preostali del in se odločili, da je delovišče pregledano.

4. delovišče: Šmartinka

Že znano delovišče s halami in ogromno površino. Na hitro bi se ocenilo, da je v pol ure takšno površino nemogoče pregledati. A naši psi so to izjavo kmalu demantirali. Zopet smo si razdelili hale in okolico. Opazovala sem Blum, ki je suvereno in hitro pregledovala hale čisto do konca. V zadnjem delu hale jo je odneslo ven z iskalnega območja, na kar me je opozoril tudi ocenjevalec, a odločila sem se, da jo pustim delat. Prav sem imela, nekaj je imela v nosu in kmalu je nakazala pogrešanega. Ni minilo nekaj sekund in že je Marija po postaji sporočila, da je tudi ona našla enega. Jazz je pregledoval po desni, jaz pa sem se premaknila naprej od njega. Blum sem poslala v smeri vstopa v zaklonišče, a odvila je v desno in stekla daleč proč. Pustila sem jo, saj sem vedela, da ve kaj dela. Zopet prava odločitev, pogrešani je ležal na strehi barake. Iskalno območje je bilo veliko, zato smo vsi nadaljevali s pregledom. Marija je sporočila, da se je Rom na nekem delu drugače obnašal, zato sem tja poslala Blum, ki je dvigovala nos ob prevrnjenem silosu. Hodila je naokoli, se dvigovala in pregledovala območje. Nekajkrat je zalajala…

In nato sem storila napako. Čisto začetniško. Blum sem tolikokrat poslala na isto mesto, da je zalajala še enkrat in jaz sem najdbo prijavila. Narobe. Tako sem, odkar delava, pridelala prvega pravega »lažnjaka«. Sicer imam razloge zakaj sem lajež prijavila, a to več ni važno, morala bi zaupati obema drugima psoma. Zopet izkušnja zame, to pot kot vodnico, ne kot vodjo!

Imeli smo nekaj vmesnega časa in naš šofer je potreboval kavico. Mi pa tudi  . Nato pa smo hitro odšli na…

5. delovišče: Astra

Oblekli smo plezalne pasove, preverili en drugega in hopla odšli na delovišče. Pse smo dali v oprtnike, jih navezali nase, se z desonderjem pripeli na vrv in se spustili v kletne prostore.

Psov večina časa nismo videli. Najprej sta delala Rom in Jazz. Julka in njen tim markerjev so nam, na že tako zanimivem delovišču, pripravili še odlična skrivališča in prav veseli smo bili, ko je Romu in Blum uspelo odkriti pogrešane. Odlično so bili skriti za stenami in verjetno nas je bilo hecno opazovati, koliko vprašajčkov se je risalo nad našimi glavami, ko so nam psi nakazovali v stene. Zaupati in zaupati, le to je najvažnejše in najdbe so tu.

6. delovišče: Super Li

Šli smo v disko. Bivši disko. To pot je Jazz pokazal svoje vrline in suvereno iz najvišjega nadstropja prostorne hiše potegnil prvega markerja. Marija je prepustila iskanje nama z Blum. Blumka se je lotila prvega nadstropja, saj ji je vonj pravil, da tam nekaj je. Mi smo stali na dnu stopnic, saj naprej nismo smeli. Blum se je oglasila, sprva z negotovim laježem. Lajež ni postajal nič bolj jasen, a Blum je vztrajala, zato sem vedela, da še ni pri markerju, ko me je ocenjevalec spustil naprej. Blum je tekala na hodnik, pa v sobo. Lajala je in z obeh strani kazala na steno, ki je bila med sobama. Po njenem vedenju mi je postajalo čedalje bolj očitno, da je marker bil v vzidani omari, ki je mejila na oba prostora. To sem povedala ocenjevalcu, ki je potrdil mojo ugotovitev. 🙂

Odločili smo se, da so psi pregledali celotno območje in zaključili iskanje.

Temnilo se je, in ko nas je Jaka dostavil na delovišče na Igu je nastala že čista tema.

7. delovišče: Ig

Vodje delovišča so nam in našim psom postavili, dobesedno, presenečenja. Na že znanem delovišču so psi naleteli na neznane ovire. Hecno jih je bilo opazovati, ko so presenečeni obstali pred ovirami, ki jih tam nikoli ni bilo. Znajti so se morali na novo. Jazz in Blum sta pričela z iskanjem. Blum je kmalu nakazovala, da nekaj dobiva z zgornjega nadstropja. A tam, kjer je običajni dostop neomejen, sta bila zdaj dva zbita avtomobila, s katerih se je močno kadilo. Ta dim je Blum sprva zaustavil, nato pa je bila želja po najdbi markerja večja. Našla je pot med dimom ter šla po deskah in mrežah do prvega nadstropja, kjer je lepo nakazala pogrešanega.

Umaknili sva se in opazovali Jazza in Roma. Marija je izvrstno opazovala svojega psa in me prosila, da pogledam del, kjer je Rom nekaj dobival v nos. Blum sem poslala tja, a ni dobila ničesar, le nos ji je vleklo gor, preko streh… Odločila sem se, da jo bom poslala še skozi  bližnje okno. Blum me je poslušala na daljavo, skočila v prostor in kmalu nakazala drugega pogrešanega. Zopet sva se umaknili drugima dvema. Po posvetu sem se odločila, da bom za zaključek poskušala Blum poslati še skozi eno okno, kjer je prostor ostal nepregledan. Šalila sem se, ko sem ji na uho šepetala: »Glej a vidiš tisto okno pred nama, no tam še nisi bila, skoči noter in poglej, če je kaj,« 🙂 Smejala sem se sama sebi, a Blum je, kot da bi me razumela, odšla do okna in skočila na polico, a ji tam nič ni dišalo. Vztrajala sem pri tem, da mora it noter. Poslušala me je in skočila, nato pa je ni in ni bilo ven. Tiho sem čakala, da ne bi vplivala nanjo. Zaslišal se je neodločen, a vztrajen lajež. Prijavila sem najdbo, a ocenjevalci so se nekako čudno vedli. »Si sigurna? Ja, zdaj si že prijavila. A greš vseeno pogledat?« so me spraševali. Ja, seveda, da grem, saj me pes kliče. Ob vstopu v prostor sem opazila, da Blum želi v jašek v tleh. Skočila sem notri in pomagala v notranjost še Blum. Sklonila sem se in pogledala ali je kje marker. Nič. Blum je želela skozi zaprta vrata na koncu jaška. Splezala sem do vrat in jih odprla. Blum je stekla po jašku levo, a tam ni našla ničesar, obrnila se je na desno in zaslišal se je tako prepoznaven lajež. Vedela sem, da je čisto pri markerju, ki je ležal na tleh jaška. Skoraj nisem verjela, da je res. Da je Blum zmogla locirati tako oddaljenega markerja, skritega v talnih jaških, za zaprtimi vrati, ki je bil od prvega mesta nakazovanja oddaljen vsaj 8m. »Bravo stara sablja, odlična si, tole je bilo prav noro!« je odmevalo v meni. Veselje nad to najdbo je bilo neopisljivo, kar se seveda da razbrati tudi v tem poročilu, saj sem prav te najdbi namenila največ besed. Zakaj? Ker je takšna najdba zame dokaz kako neprecenljivi so pasji smrčki ob morebitnih resničnih akcijah. In Blum je s to najdbo, meni zopet dokazala, da je zagotovo še vedno ena izmed njih.

Zjutraj je sledilo pospravljanje tabora in odhod do Kozarij, kjer so razglasili rezultate. Naša ekipa je dosegla zavidljivo raven najdenih 🙂 Na vseh deloviščih smo našli vse pogrešane, le na Lanišču smo spustili oba, kar smo itak že vedeli. Ostala delovišča pa 100 % izkupiček.

Tudi ostali dve ekipi ERPS sta se odlično odrezali in prav tako dosegli kvalifikacijo – 70% najdenih. Bravo mi vsi 🙂

Imeli smo se lepo, v spominu bo zopet ostalo zapisanih nekaj čudovitih trenutkov z delovišč. Tudi skupinsko nočno kuhanje juhice, skoraj kot ob tabornem ognju, bo zagotovo ostalo nepozabljeno.

Jasna

Lavinski izpiti, 2010

Lavine bodo, lavin ne bo, premalo prijavljenih. Še en se je prijavil. Jaaaaa! Lavine bodo!

Lavine so torej bile in tako nas je v soboto čakal »poslušnostni« del izpita. Jerneja je ocenjevala ali je naša poslušnost dovolj na nivoju 🙂 in ker je v večini primerov bila, nas je dež med opravljanjem še zadnje naloge – prevoza s prikolico – dodobra ohladil in opral, da naše veselje le ne bi bilo preveliko.

V nedeljo pa na sneg! 🙂

Zbudili smo se v sončno, prav kičasto lepo jutro. V sneženo odejo še oblečeni vršiški očaki so se kopali v soncu in v mislih sem imela le eno, da bi ta dan trajal in trajal…

Reševalni kolegi so se že podili levo in desno po plazišču in poskušali najti markerje, ko sva prispeli do Erjavčeve koče. S Katjo sva bili na vrsti ena za drugo. Zopet ne bo fotk, saj ne bo časa za slikanje…

Ob prihodu na plazišče je Blum najprej opazovala mene kako iščem žolno. Križ kraž po snegu, žolna piska le še na 20cm, lopata v sneg in žolna je najdena. 1:0 zame

Zdaj stara, si pa ti na vrsti, rečem Blum. Vprašam vse potrebno in že Blumin nos odnese tja v levo. Išče, pregleduje, nič. Ja potem pa ni, in greva dalje. Vse do vrha. Ja, očitno sva ga izpustili, stara sablja, tvoj nos je to pot zatajil, si rečem. Mah, nič, dajva vsaj enega ven potegnit. In res, čisto pod vrhom sune Blum na skrajni levi rob in brez oklevanja izpod njenih tačk leti sneg. Bravo!

Iščeva dalje in seveda prideva do vrha brez druge najdbe. Na moje presenečenje sodnica reče, saj gresta lahko nazaj  Koliko časa pa še imava? 8 minut. Ja, to bi se pa še dalo, si rečem in greva nazaj. Vem, kje se je Blum vedla drugače. Na hitro pregledava še sredinski del, nato pa se vrneva skoraj na izhodišče, tja, kjer je Blum že odnašalo nos za vonjem. Jaz še nisem prišla za njo, ko je Blum že intenzivno kopala in brez dvoma nakazovala še drugega pogrešanega. 2:0 za Blum. Sreča, poznavanje svojega psa do zadnje dlake na repu? Oboje

Še gaz in uspešno opravljen izpit je za nama.

V odično pripravljeno plazišče, bravo organizatorju, se za nama zapodita Katja in Tika. Pričneta lepo, ker pa ne želim motiti, ostanem na izhodišču. Lepo pregledata ves začetni del plazu, nato pa Tika levo, desno, levo, desno, nič. Katja čaka, poskuša pomagat Tiki, a zaman. Vonj po markerju iz tistega skrivališča ni in ni hotel ven in tako sta ostali brez željene najdbe…

Gaz sta oddelali z odliko in izpit je bil tudi za njiju končan…

Vreme je bilo krivo, da kar nismo in nismo želeli v dolino. Še čaj in kavica v Kranjski gori in sproščen klepet na sončku, nato pa dolga pot proti domu.

Zopet je bil za nami čudovit dan v super družbi.

Zaklučili smo zimsko, za reševalce ERPS bolj umirjeno obdobje in pričenja se prireditev polna delovna pomlad…

Jasna

Lavine 2010

Od 3. 03. do 7. 03. 2010 smo se reševalci in bodoči reševalci s svojimi psi udeležili usposabljanja v zimskih razmerah na Vršiču. Barve našega društva smo predstavljali Jasna, Katja, Nadja in Franci.

Udeleženci smo bili razdeljeni v več skupin, kjer smo s pomočjo inštruktorjev na deloviščih iskali zasute v plazu. Kljub zahtevnim vremenskim razmeram kot so sneg, mraz in veter, smo v teh petih dneh izkoristili prav vsako minuto, ki nam je bila namenjena za izobraževanje.

Zadnji večer pa smo še z dobro voljo vsi novinci opravili tradicionalni Lavinski krst. Seveda je bilo vseh pet dni v zraku polno dobre volje, sproščenosti in zagnanosti.

Sam pa sem se z Vršiča vrnil z novimi izkušnjami ter z novimi motivi za nadalje delo v reševalni enoti. Moram pa omeniti še mojo psičko Luno, ki je bila zelo delovna in je v mrazu in snegu nadvse uživala in z veseljem odkopavala zasute v plazu.

Franci

 

Gotenica in tamaučki 2010

In prišla je na vrsto tudi Gotenica, za nas tamaučke, začetnike oziroma, kakor bi rekel Skavt – greenhorne. Ob prihodu v Gotenico sta nas pričakala dež in plundra. Z Nejcem sva dvignila ključe in se odpravila do naše hišice, kjer sva odložila prtljago in pohitela na večerjo.

Po večerji smo imeli uvodno predavanje, kjer nam je višji policijski inšpektor predstavil njihovo delo ob iskanju pogrešane osebe. Po predstavitvi policijskega dela, smo imeli še uvodno predavanje o orientaciji. Po opravljenih obveznostih se je začel in pozno v noč nadaljeval zabavni program.

V soboto nas je pričakalo nič kaj prijazno vreme. Na jutranjem predavanju smo spoznavali različne karte, merila, profil terena, topografske znake, kaj je azimut in kontraazimut… Po obilnem kosilu smo se odpravili na popoldanski marš v okolico Gotenice in spoznavali orientacijo v naravi. Prehodili smo dobrih 10 km v sneženju, tako da smo bili vsi dodobra premočeni (če ne zaradi snega pa zaradi švica :)). Ko smo že skoraj v mraku marširali proti Gotenici, so nas prišli iskat SIPovci s kombiji. Po večerji smo imeli še malo ponovitve prve pomoči. Zabava se je začela v bifeju, kjer smo tamaučki pripravili kratek zabavni program, da se je publika dodobra nasmejala. Zabava se je po zaprtju bifeja nadaljevala v hiški številka pet.

Po naporni soboti smo se zbudili v prečudovito nedeljo. Nebo je bilo brez oblačka in pričakalo nas je 10 cm novega snega. Ponovno smo se usedli v klopi, Skavt nam je dal koordinate in čez dobro uro smo že hodili v gosjem redu proti kontrolni točki. Kot se spodobi za mladež smo zganjali tudi norčije :).

Vikend je bil res super in upam, da se kmalu spet srečamo v Gotenici.

Vid

Trening na Burji

Na kulturni dan smo odšli na obisk k reševalskim kolegom društva reševalnih psov Burja. Iz snežne pokrajine osrednje Slovenije smo prišli, kam drugam, kot na območje z močno burjo.

Hvala za odličen trening!

 

Seminarji za vodnike

Vid in Katarina sta se 9.1.2010 prvič udeležila intenzivnega trimesečnega tečaja za vodnike reševalnih psov, ki ga organizira Komisija za reševalne pse v okviru Kinološke zveze Slovenije. V procesu izobraževanja bosta pridobila praktična in teoretična znanja na naslednjih področjih: vrvna tehnika, prva pomoč ponesrečencu, prva pomoč psu, nevarnosti v ruševinah, nevarnosti v gorah, orientacija in uporaba GPS, poznavanje in uporaba radijskih zvez, helikopterski transport reševalnih teamov in opreme.

Tečaj poteka ob sobotah in nedeljah v centru za zaščito in reševanje na Igu, del pa bo izveden tudi v Gotenici pri Kočevju. Usposabljanje za vodnika reševalnega psa bosta Vid in Katarina zaključila s sedmimi opravljenimi praktično-teoretičnimi izpiti v aprilu.

 

Prva vaja MERP

Novo leto je prineslo novost. Vaja MERP brez psa, hihihi.

Vodniki smo se tokrat dobili na delavnici, kjer smo se učili kako se spopadati z našimi čustvi ob stresnih situacijah. Kako s prijateljsko pomočjo, s pogovori pomagati en drugemu in celi skupini s katero smo bili na reševalni akciji… saj vemo, včasih je hudo.

Predavatelja sta odlično opravila svojo nalogo in nas potegnila v razmišljanja o tem kako so nekateri dogodki zaznamovali naše, drugače navzven trdne reševalske duše in nam pokazala pravo pot kako se s tem spopadati.

Vodstvo je zadelo žebljico na glavico s to delavnico. Še kako smo jo potrebovali. In želim si, da bi s časom vedno več reševalcev v naših vrstah imelo to priložnost.

Jasna

 

Rally obedience II izpit

V soboto, 28. novembra, sva z Ginny opravljali izpit Rally obedience II in hkrati tudi B-BH izpit za psa spremljevalca.

Zbrali smo se na poligonu KD Krim, kjer smo vodniki najprej odpisali pisni del.

Prednost pri delu so imeli “klasični” B-BH izpitniki, zato smo tisti, ki smo opravljali B-BH izpit po shemi Rally obedience malo počakali. Čas je hitro minil in že je bil na vrsti ogled proge. Ni se mi zdela pretirano težka in z Ginny sva kmalu nastopili.

Moja zmedenost oziroma pretirana sproščenost je privedla do začetnih napak, ampak šlo nama je kar v redu. Za naslednjič vem, da se moram dobro naučiti kako se izvaja posamezne vaje, da bo Ginny razumela kaj naj naredi.

Rally shemo sva uspešno prestali, nato pa je sledil še urbani del, za katerega smo se odpeljali do bližnjega merkatorja. Tam smo se v gosjem redu sprehodili gor in dol, čez cesto in spet nazaj pred trgovino. Sodnik je opazoval obnašanje psov in njihove reakcije na vsakodnevne situacije, kot so približevanje ljudi z vozički, reakcija na avtomobile, druge pse in podobno.

Končni izkupiček: dve muhi na en mah – opravljena izpita RO2 in B-BH.

 

Preizkušnja SIP (skupina za iskanje pogrešanih)

21. in 22. november 2009

Kadarkoli v letu, ne glede na letni čas, podnevi, ponoči ter iz najrazličnejših vzrokov se ljudje lahko izgubimo. In v takšnih težkih trenutkih lahko pogrešanemu in njegovim bližnjim priskoči na pomoč skupina reševalcev s psi, izurjenimi za iskanje pogrešanih v naravi.

Za letošnji preizkus za uvrstitev v enoto SIP smo se zbrali v bližini vasice Petrinje, da pokažemo tako našo kot pasjo pripravljenost in usposobljenost. Uspešni bodo razdeljeni v skupine SIP za naslednje leto. Vasico obdaja neokrnjena kraška narava in ta dan je nekje ob poti za vasjo stala mizica, ki je ponazarjala začetek naše preizkušnje in ob kateri so prijazni člani KD Obala postregli s potrebnimi napotki za preizkušnjo. Še obvezen klic v bazo po radijski postaji in podali sva se na iskanje ob poti. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi te usmerjal, le ti in pes. Hodiš po poti, pes šviga levo, desno, sprašuješ se, ali gre dovolj daleč stran od poti, da lahko zajame vonj po človeku, tudi če leži precej stran od poti, ali pa mu veter vonjave odnaša daleč proč. Kako daleč so ga skrili, premišljuješ. Letos so organizatorji poskrbeli za kravžljanje naših možgančkov in so oba markerja skrili v zadnjem delu poti. Prvega ob poti sva letos zgrešili. Blum je neumorno preiskovala levo in desno od poti, bila resnično zelo motivirana za iskanje, a očitno sva imeli smolo in sva zgrešili mesto, kjer se je skrivala Nadja, ki je to pot priskočila na pomoč organizatorjem. Pustili sva jo ležati v visoki travi za nekim pikajočim grmičevjem. 🙂

Naslednji marker pa je poskrbel za posebno presenečenje. Ob koncu poti, ko se je med drevesi že svetlikal kombi ERPS in ko sem že mislila, da bova tokratno iskanje ob poti končali neuspešno, je Blum spet začela intenzivnejše loviti neke vonjave. Priskočila sem ji na pomoč in ji dejala, naj pogleda še desno, kjer še ni bila. In res, izza bodičastega grma se je zaslišal Blumin odločen lajež. Sledil je klic v bazo, naštevanje podrobnosti o najdenem, še nekaj teorije o ZARE in lahko sva odšli dalje.

Vas zanima, koliko je bil težak moj nahrbtnik ob koncu poti? Več kot 10kg. 🙂

»Kako oskrbeti opekline?« je bilo vprašanje na lističu, ki sem ga potegnila iz Tonjinih rok. Po naključju sem to vprašanje letos na preizkušnjah potegnila že drugič. Tako sem dodobra utrdila znanje o opeklinah in ga preverila pri dveh izpraševalkah.

Poslovila sem se od baznega tabora, saj naju je čakalo še eno iskanje. Jerneja je na hitro srknila požirek tople kave in že je z ocenjevalno mapo odhitela z menoj na iskanje. Odločila sem se, da bova z Blum teren prečesali v obliki črki U. Ni minila minutka, ko je Blum že našla prvega, in ni manjkalo veliko, da bi ven potegnila še enega markerja z drugega delovišča, a mi jo je uspelo pravočasno poklicati nazaj. Blum je zavzeto iskala in pregledovala teren v širokih krogih. V najbolj oddaljenem delu, ko sva črki U že narisali vijugo, pa sem zagledala, kako je Blumin nos obrnilo za nekim vonjem. Ni se pustila motiti in kmalu zatem je skritega markerja odločno nakazala, kar naju je pripeljalo do konca letošnje preizkušnje.

Sledil je sprehod nazaj do starta, nato pa sva se sprehodili še z Boji, ki je med preizkušnjo pridno čakala v avtu. Poklepetali smo še o naših »ta mladih« – psih seveda J – in ko sva jo z Boji mahnili nazaj proti avtomobilu, se je tema počasi že spuščala na kraško planoto.

Jasna

 

Redna letna preizkušnja za regijske enote in MERP

Spet je leto naokoli in »ta aktivni« letamo s preizkušnje na preizkušnjo, da bi potrdili članstvo v enotah za iskanje za naslednje leto. Tako sva se letošnje preizkušnje za regijske enote in prve preizkušnje za MERP udeležili tudi Katja s Tiko in midve z Blum, na drugo preizkušnjo za MERP pa sva šli sami z Blum.

Preizkušnja za regijske enote in prva preizkušnja za MERP sta potekali 24., 25. in 31.11. v Zagorju, kjer so člani KD Zagorje kot vsako leto poskrbeli za zapletene sklope neobičajnih ovir. Čedalje bolj se zavedam pomena suverenega premagovanja gasilskih lestev, premikajočih se desk, mrež itd., saj bo pes, ki bo brez težav obvladoval te prepreke, vsako drugo prepreko veliko lažje premagal. Na primer, kako na visok kamion na pravi iskalki? Preprosto, po lestvi, ki je sicer tja postavljena zaradi človeških članov enote… Kako v prvo nadstropje napol podrte hiše? Po kakšnem kosu pohištva, ki je podoben lestvi, če je tam na voljo, ali pa po deski, ki je po veliki verjetnosti nestabilna … Kako z enega dela ruševine na drugega brez vodnika, ker je tam zanj prenevarno? Če je na voljo kakšna deska, potem bo dobro tudi to. Tam se je potrebno preprosto znajti, in če veš, da pes to zna, potem ni ovir za reševalni par. Žaganje s Svei je ponovno zamašilo marsikateri pasji smrček, v zapuščeni hiši v Štulmu pa je ocenjevalec s pomočniki prav tako poskrbel za kravžljanje pasjih in vodnikovih možgančkov.

V nedeljo, 7. 11., pa nas je čakala še druga preizkušnja za MERP, ki je obsegala iskanje, preizkus znanja vrvne tehnike, PVP, PMP ter obremenilni preizkus naše fizične vzdržljivosti. Ob odhodu na iskalno območje v Svei nam je bilo vsem jasno, da iskanje spet ne bo lahko. Skrivališča so lahko kjer koli – zakopana v žaganju, globoko pod lesenimi deskami, med hlodi, nad ali pod njimi, med stroji, na njih in pod njimi, vmes pa še motenje z velikimi bagri, ki skrbijo, da v Svei kuhinj nikoli ne zmanjka :). Naš ocenjevalec pa – eden najbolj brezkompromisnih sodnikov – Matjaž Smile.

Prvo medicinsko pomoč je skrbno preverjala Marjanca, ki ji je še vedno hudo, če mora komu zaradi neznanja ali nerodnosti odšteti kakšno točko. Katja nam je za pasje ranjence to pot določila kar naše pse, ki smo jih spreminjali v mumijam podobne stvore, še prej pa je s pisnim testom preverila tudi naše teoretično znanje.

Vlado ne bi bil naš dedi, če ne bi poskrbel, da smo imeli v nahrbtnikih vse in še kaj. Skrbno je stehtal vsak nahrbtnik in v vsakega, ki ni bil težek vsaj 10 kg, je padla še kakšna flaška sumljive tekočine, ki je poskrbela za dobro uravnoteženost nahrbtnika. Klik na štoparico in zapodili smo se na križev pot ali bolje rečeno v boj za preživetje 🙂 po poti, ki vodi na hrib ob poligonu. Na vrhu smo pri kapelici zadihani pomahali v dolino, poklicali Vladota, mu po telefonu deklamirali verze, vklesane v kapelici, in nato stekli nazaj dol proti hiški na poligonu, kjer sta naša pulz in krvni pritisk povedala vse …

Prijetno utrujeni smo ob peči še malo poklepetali, nato pa se razkropili po Sloveniji, vedoč, da ne bo minil teden, največ dva, ko se bomo zopet srečali …

Jasna