Lavine 2010

Od 3. 03. do 7. 03. 2010 smo se reševalci in bodoči reševalci s svojimi psi udeležili usposabljanja v zimskih razmerah na Vršiču. Barve našega društva smo predstavljali Jasna, Katja, Nadja in Franci.

Udeleženci smo bili razdeljeni v več skupin, kjer smo s pomočjo inštruktorjev na deloviščih iskali zasute v plazu. Kljub zahtevnim vremenskim razmeram kot so sneg, mraz in veter, smo v teh petih dneh izkoristili prav vsako minuto, ki nam je bila namenjena za izobraževanje.

Zadnji večer pa smo še z dobro voljo vsi novinci opravili tradicionalni Lavinski krst. Seveda je bilo vseh pet dni v zraku polno dobre volje, sproščenosti in zagnanosti.

Sam pa sem se z Vršiča vrnil z novimi izkušnjami ter z novimi motivi za nadalje delo v reševalni enoti. Moram pa omeniti še mojo psičko Luno, ki je bila zelo delovna in je v mrazu in snegu nadvse uživala in z veseljem odkopavala zasute v plazu.

Franci

 

Gotenica in tamaučki 2010

In prišla je na vrsto tudi Gotenica, za nas tamaučke, začetnike oziroma, kakor bi rekel Skavt – greenhorne. Ob prihodu v Gotenico sta nas pričakala dež in plundra. Z Nejcem sva dvignila ključe in se odpravila do naše hišice, kjer sva odložila prtljago in pohitela na večerjo.

Po večerji smo imeli uvodno predavanje, kjer nam je višji policijski inšpektor predstavil njihovo delo ob iskanju pogrešane osebe. Po predstavitvi policijskega dela, smo imeli še uvodno predavanje o orientaciji. Po opravljenih obveznostih se je začel in pozno v noč nadaljeval zabavni program.

V soboto nas je pričakalo nič kaj prijazno vreme. Na jutranjem predavanju smo spoznavali različne karte, merila, profil terena, topografske znake, kaj je azimut in kontraazimut… Po obilnem kosilu smo se odpravili na popoldanski marš v okolico Gotenice in spoznavali orientacijo v naravi. Prehodili smo dobrih 10 km v sneženju, tako da smo bili vsi dodobra premočeni (če ne zaradi snega pa zaradi švica :)). Ko smo že skoraj v mraku marširali proti Gotenici, so nas prišli iskat SIPovci s kombiji. Po večerji smo imeli še malo ponovitve prve pomoči. Zabava se je začela v bifeju, kjer smo tamaučki pripravili kratek zabavni program, da se je publika dodobra nasmejala. Zabava se je po zaprtju bifeja nadaljevala v hiški številka pet.

Po naporni soboti smo se zbudili v prečudovito nedeljo. Nebo je bilo brez oblačka in pričakalo nas je 10 cm novega snega. Ponovno smo se usedli v klopi, Skavt nam je dal koordinate in čez dobro uro smo že hodili v gosjem redu proti kontrolni točki. Kot se spodobi za mladež smo zganjali tudi norčije :).

Vikend je bil res super in upam, da se kmalu spet srečamo v Gotenici.

Vid

Trening na Burji

Na kulturni dan smo odšli na obisk k reševalskim kolegom društva reševalnih psov Burja. Iz snežne pokrajine osrednje Slovenije smo prišli, kam drugam, kot na območje z močno burjo.

Hvala za odličen trening!

 

Seminarji za vodnike

Vid in Katarina sta se 9.1.2010 prvič udeležila intenzivnega trimesečnega tečaja za vodnike reševalnih psov, ki ga organizira Komisija za reševalne pse v okviru Kinološke zveze Slovenije. V procesu izobraževanja bosta pridobila praktična in teoretična znanja na naslednjih področjih: vrvna tehnika, prva pomoč ponesrečencu, prva pomoč psu, nevarnosti v ruševinah, nevarnosti v gorah, orientacija in uporaba GPS, poznavanje in uporaba radijskih zvez, helikopterski transport reševalnih teamov in opreme.

Tečaj poteka ob sobotah in nedeljah v centru za zaščito in reševanje na Igu, del pa bo izveden tudi v Gotenici pri Kočevju. Usposabljanje za vodnika reševalnega psa bosta Vid in Katarina zaključila s sedmimi opravljenimi praktično-teoretičnimi izpiti v aprilu.

 

Prva vaja MERP

Novo leto je prineslo novost. Vaja MERP brez psa, hihihi.

Vodniki smo se tokrat dobili na delavnici, kjer smo se učili kako se spopadati z našimi čustvi ob stresnih situacijah. Kako s prijateljsko pomočjo, s pogovori pomagati en drugemu in celi skupini s katero smo bili na reševalni akciji… saj vemo, včasih je hudo.

Predavatelja sta odlično opravila svojo nalogo in nas potegnila v razmišljanja o tem kako so nekateri dogodki zaznamovali naše, drugače navzven trdne reševalske duše in nam pokazala pravo pot kako se s tem spopadati.

Vodstvo je zadelo žebljico na glavico s to delavnico. Še kako smo jo potrebovali. In želim si, da bi s časom vedno več reševalcev v naših vrstah imelo to priložnost.

Jasna

 

Rally obedience II izpit

V soboto, 28. novembra, sva z Ginny opravljali izpit Rally obedience II in hkrati tudi B-BH izpit za psa spremljevalca.

Zbrali smo se na poligonu KD Krim, kjer smo vodniki najprej odpisali pisni del.

Prednost pri delu so imeli “klasični” B-BH izpitniki, zato smo tisti, ki smo opravljali B-BH izpit po shemi Rally obedience malo počakali. Čas je hitro minil in že je bil na vrsti ogled proge. Ni se mi zdela pretirano težka in z Ginny sva kmalu nastopili.

Moja zmedenost oziroma pretirana sproščenost je privedla do začetnih napak, ampak šlo nama je kar v redu. Za naslednjič vem, da se moram dobro naučiti kako se izvaja posamezne vaje, da bo Ginny razumela kaj naj naredi.

Rally shemo sva uspešno prestali, nato pa je sledil še urbani del, za katerega smo se odpeljali do bližnjega merkatorja. Tam smo se v gosjem redu sprehodili gor in dol, čez cesto in spet nazaj pred trgovino. Sodnik je opazoval obnašanje psov in njihove reakcije na vsakodnevne situacije, kot so približevanje ljudi z vozički, reakcija na avtomobile, druge pse in podobno.

Končni izkupiček: dve muhi na en mah – opravljena izpita RO2 in B-BH.

 

Preizkušnja SIP (skupina za iskanje pogrešanih)

21. in 22. november 2009

Kadarkoli v letu, ne glede na letni čas, podnevi, ponoči ter iz najrazličnejših vzrokov se ljudje lahko izgubimo. In v takšnih težkih trenutkih lahko pogrešanemu in njegovim bližnjim priskoči na pomoč skupina reševalcev s psi, izurjenimi za iskanje pogrešanih v naravi.

Za letošnji preizkus za uvrstitev v enoto SIP smo se zbrali v bližini vasice Petrinje, da pokažemo tako našo kot pasjo pripravljenost in usposobljenost. Uspešni bodo razdeljeni v skupine SIP za naslednje leto. Vasico obdaja neokrnjena kraška narava in ta dan je nekje ob poti za vasjo stala mizica, ki je ponazarjala začetek naše preizkušnje in ob kateri so prijazni člani KD Obala postregli s potrebnimi napotki za preizkušnjo. Še obvezen klic v bazo po radijski postaji in podali sva se na iskanje ob poti. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi te usmerjal, le ti in pes. Hodiš po poti, pes šviga levo, desno, sprašuješ se, ali gre dovolj daleč stran od poti, da lahko zajame vonj po človeku, tudi če leži precej stran od poti, ali pa mu veter vonjave odnaša daleč proč. Kako daleč so ga skrili, premišljuješ. Letos so organizatorji poskrbeli za kravžljanje naših možgančkov in so oba markerja skrili v zadnjem delu poti. Prvega ob poti sva letos zgrešili. Blum je neumorno preiskovala levo in desno od poti, bila resnično zelo motivirana za iskanje, a očitno sva imeli smolo in sva zgrešili mesto, kjer se je skrivala Nadja, ki je to pot priskočila na pomoč organizatorjem. Pustili sva jo ležati v visoki travi za nekim pikajočim grmičevjem. 🙂

Naslednji marker pa je poskrbel za posebno presenečenje. Ob koncu poti, ko se je med drevesi že svetlikal kombi ERPS in ko sem že mislila, da bova tokratno iskanje ob poti končali neuspešno, je Blum spet začela intenzivnejše loviti neke vonjave. Priskočila sem ji na pomoč in ji dejala, naj pogleda še desno, kjer še ni bila. In res, izza bodičastega grma se je zaslišal Blumin odločen lajež. Sledil je klic v bazo, naštevanje podrobnosti o najdenem, še nekaj teorije o ZARE in lahko sva odšli dalje.

Vas zanima, koliko je bil težak moj nahrbtnik ob koncu poti? Več kot 10kg. 🙂

»Kako oskrbeti opekline?« je bilo vprašanje na lističu, ki sem ga potegnila iz Tonjinih rok. Po naključju sem to vprašanje letos na preizkušnjah potegnila že drugič. Tako sem dodobra utrdila znanje o opeklinah in ga preverila pri dveh izpraševalkah.

Poslovila sem se od baznega tabora, saj naju je čakalo še eno iskanje. Jerneja je na hitro srknila požirek tople kave in že je z ocenjevalno mapo odhitela z menoj na iskanje. Odločila sem se, da bova z Blum teren prečesali v obliki črki U. Ni minila minutka, ko je Blum že našla prvega, in ni manjkalo veliko, da bi ven potegnila še enega markerja z drugega delovišča, a mi jo je uspelo pravočasno poklicati nazaj. Blum je zavzeto iskala in pregledovala teren v širokih krogih. V najbolj oddaljenem delu, ko sva črki U že narisali vijugo, pa sem zagledala, kako je Blumin nos obrnilo za nekim vonjem. Ni se pustila motiti in kmalu zatem je skritega markerja odločno nakazala, kar naju je pripeljalo do konca letošnje preizkušnje.

Sledil je sprehod nazaj do starta, nato pa sva se sprehodili še z Boji, ki je med preizkušnjo pridno čakala v avtu. Poklepetali smo še o naših »ta mladih« – psih seveda J – in ko sva jo z Boji mahnili nazaj proti avtomobilu, se je tema počasi že spuščala na kraško planoto.

Jasna

 

Redna letna preizkušnja za regijske enote in MERP

Spet je leto naokoli in »ta aktivni« letamo s preizkušnje na preizkušnjo, da bi potrdili članstvo v enotah za iskanje za naslednje leto. Tako sva se letošnje preizkušnje za regijske enote in prve preizkušnje za MERP udeležili tudi Katja s Tiko in midve z Blum, na drugo preizkušnjo za MERP pa sva šli sami z Blum.

Preizkušnja za regijske enote in prva preizkušnja za MERP sta potekali 24., 25. in 31.11. v Zagorju, kjer so člani KD Zagorje kot vsako leto poskrbeli za zapletene sklope neobičajnih ovir. Čedalje bolj se zavedam pomena suverenega premagovanja gasilskih lestev, premikajočih se desk, mrež itd., saj bo pes, ki bo brez težav obvladoval te prepreke, vsako drugo prepreko veliko lažje premagal. Na primer, kako na visok kamion na pravi iskalki? Preprosto, po lestvi, ki je sicer tja postavljena zaradi človeških članov enote… Kako v prvo nadstropje napol podrte hiše? Po kakšnem kosu pohištva, ki je podoben lestvi, če je tam na voljo, ali pa po deski, ki je po veliki verjetnosti nestabilna … Kako z enega dela ruševine na drugega brez vodnika, ker je tam zanj prenevarno? Če je na voljo kakšna deska, potem bo dobro tudi to. Tam se je potrebno preprosto znajti, in če veš, da pes to zna, potem ni ovir za reševalni par. Žaganje s Svei je ponovno zamašilo marsikateri pasji smrček, v zapuščeni hiši v Štulmu pa je ocenjevalec s pomočniki prav tako poskrbel za kravžljanje pasjih in vodnikovih možgančkov.

V nedeljo, 7. 11., pa nas je čakala še druga preizkušnja za MERP, ki je obsegala iskanje, preizkus znanja vrvne tehnike, PVP, PMP ter obremenilni preizkus naše fizične vzdržljivosti. Ob odhodu na iskalno območje v Svei nam je bilo vsem jasno, da iskanje spet ne bo lahko. Skrivališča so lahko kjer koli – zakopana v žaganju, globoko pod lesenimi deskami, med hlodi, nad ali pod njimi, med stroji, na njih in pod njimi, vmes pa še motenje z velikimi bagri, ki skrbijo, da v Svei kuhinj nikoli ne zmanjka :). Naš ocenjevalec pa – eden najbolj brezkompromisnih sodnikov – Matjaž Smile.

Prvo medicinsko pomoč je skrbno preverjala Marjanca, ki ji je še vedno hudo, če mora komu zaradi neznanja ali nerodnosti odšteti kakšno točko. Katja nam je za pasje ranjence to pot določila kar naše pse, ki smo jih spreminjali v mumijam podobne stvore, še prej pa je s pisnim testom preverila tudi naše teoretično znanje.

Vlado ne bi bil naš dedi, če ne bi poskrbel, da smo imeli v nahrbtnikih vse in še kaj. Skrbno je stehtal vsak nahrbtnik in v vsakega, ki ni bil težek vsaj 10 kg, je padla še kakšna flaška sumljive tekočine, ki je poskrbela za dobro uravnoteženost nahrbtnika. Klik na štoparico in zapodili smo se na križev pot ali bolje rečeno v boj za preživetje 🙂 po poti, ki vodi na hrib ob poligonu. Na vrhu smo pri kapelici zadihani pomahali v dolino, poklicali Vladota, mu po telefonu deklamirali verze, vklesane v kapelici, in nato stekli nazaj dol proti hiški na poligonu, kjer sta naša pulz in krvni pritisk povedala vse …

Prijetno utrujeni smo ob peči še malo poklepetali, nato pa se razkropili po Sloveniji, vedoč, da ne bo minil teden, največ dva, ko se bomo zopet srečali …

Jasna

 

Mission Readiness Test – drugič

Pred tremi leti sem se s takrat šele tri letno psičko, prvič udeležila izbora z imenom IRO Mission readiness test ali morda bolje – večkrat uporabljeno nemško ime zanj – Einsatz Test. Takrat sva se, kljub najini neizkušenosti in Blumini mladosti, nenadejano uvrstili v enoto in postali članici mednarodne enote reševalnih psov IRO.

Zatem sva tri leta nabirali znanje tako doma kot v tujini, zdaj pa je prišel čas, da svoje znanje ponovno dokaževa. Blum je medtem dozorela v odraslo, izkušeno reševalno psičko, s katero sva se z leti povezali v trdno in nerazdružljivo celoto.

Letos me je nedavni odhod na pravo akcijo reševanja v porušenem mestu Padang na Sumatri še dodatno motiviral v želji, da ostanem del enote, ki bi v morebitnem potresu lahko nudila svojo pomoč. Lagala bi, če bi dejala, da pred odhodom ni bila prisotna močna želja potrditi članstvo v enoti, čeprav sem se trudila te misli čim bolj potisniti v ozadje, saj bi nama utegnilo to bolj škodovati kot koristiti.

Na dolgo pot v Žatec na Češkem smo se podali trije reševalni pari. Sebastjan in Lon, Uroš in Jazz in midve z Blum ter kandidat za vodjo Tomi. Z nami je šel najboljši, najustrežljivejši, skratka naj, naj pomočnik in kuhar Blaž. Hvala Blaž, za vse majhne pozornosti in dobro voljo!

Dooolga pot nas je pripeljala do RDC kjer smo prejeli navodila, nato pa smo, kar se da hitro v BoO postavili naš rdeči šotor ter poskrbeli za kurjavo in svetlobo. Noč smo preživeli mirno in na toplem, 🙂 zjutraj pa nas je čakala prva preizkušnja, PMP in PVP. Poškodovance, tako človeške kot pasjega smo uspešno oskrbeli, kar je imelo za posledico popolno izpraznitev vseh naših osebnih torbic za prvo pomoč. 🙂

V popoldanskem času so nas čakala tri zaporedna iskanja, na med seboj stikajočih se območjih, ki so med seboj mejila le s trakom preko katerega pes ni smel. Da bi bila težavnost iskanja še večja, so bile na vseh iskalnih območjih prisotne oznake NO GO, ki so veljale tako za psa kot vodnika in zato so iskanja postala kar stresna, saj skoraj ni bilo smeri na ruševini, kjer bi pes lahko mirno delal brez vodnikovega stalnega preusmerjanja njegovega gibanja. Vodniki smo imeli prav tako močno omejena področja gibanja. Tako je z vseh iskalnih območjih bilo slišati glasne, včasih skoraj besne klice vodnikov, ki so se eni bolj, drugi manj uspešno trudili obdržati pse na »varnih« območjih. Vmes pa je bilo slišati bolj vesele klice, usmerjene tja nekam pod kupe ruševin, v stilu: »Search and rescue unit is here! Do you hear me? Hello?…« In vsake toliko se iz globin zaslišal glas: »Hello! Yes, I can hear you. I am OK.« Včasih pa niso želeli odgovoriti. Takrat si moral še bolj zaupati sebi in psu. Ocenjevalci so pričakovali od nas podrobno poročilo o stanju pogrešanega, ali se odziva na klice, kakšno pomoč potrebuješ, kje točno naj začnejo s kopanjem… in po končanem delu na tistem območju tudi narisati INSARAG oznake. Najin izkupiček prvega dne je bilo 5 najdenih pogrešanih oseb.

Po treh iskanjih smo se vrnili v BoO, kjer smo počakali na nočni pohod od tam preko polj do iskalnega območja. Tam sta nas čakali dve iskanji s podobnimi, a obenem popolnoma drugačnimi zankami in ugankami kot prejšnji dan. To pot smo se po večini ruševin lahko prosto gibali. Večje stavbe pa so predstavljale veliko nevarnost in so bile označene kot No Go cone. Zopet isti problemi, ko si psa, pogostokrat tudi z vonjem pogrešanega v nosu, moral ustavljati na njegovi poti raziskovanja področja. To pot je bil najin izkupiček iskanj: 3 pogrešani.

Peš smo se odpravili proti BoO in ogretemu šotoru, kjer je Blaž poskrbel za naše želodčke. Zjutraj smo ravno lezli iz spalk, ko je prišel klic organizatorjev: »Čez 20 minut v RDC.« Čakala nas je vrvna tehnika in oblajanje markerja v škatli. Hasiči (gasilci) so nas pripete na vrv dvignili v zrak, malo zagugali na višini, da je adrenalin kar špricnil po naših žilah in nas spustili pred škatlo za nakazovanje na tla, kjer je pes takoj po spustu z višine moral pokazati dobro oblajanje markerja.

Popoldan nas je čakal še en sklop iskanj. Iskalna območja so poleg velikih kupov ruševin to pot skrivala v sebi tudi kleti, katerih vhode sta morala najti tako pes kot vodnik. Psi so pogostokrat nakazovali pogrešane najprej z vrha, ko smo našli vhode v kleti pa so jih poiskali še tam. Pomembno je bilo, da je vodnik prepoznal, da je pes v obeh plasteh ruševine našel vonj iste osebe.

Ena izmed vodoravnih betonskih plošč v tem popoldanskem iskanju je skrivala še dodatno uganko, saj je vonj ponesrečenca izhajal iz vseh možnih lukenj. Kaj plošča skriva pod seboj, smo si vodniki razlagali vsak po svoje (je pod ploščo en človek ali jih je morda več?) in vsak od nas se je trudil razložiti ocenjevalcem svojo razlago za zanimiva nakazovanja. Najin izkupiček: 4 osebe so tam zagotovo, morda pa se pod ploščo skrivata še vsaj dve.

In smo prišli do konca. No, ne še povsem. Pospraviti tabor ni majhna reč. Sploh, če ti organizator sredi pospravljanja reče, da moraš biti čez 5 minut v RDC, kjer bodo podali rezultate. Tako smo morali pustili opremo in pse, le te k sreči že v prikolici, sredi travnika, Blaža pa pustili tam za čuvaja in odbrzeli na razglasitev. Po uvodnem govoru nam je že takoj postalo jasno, da bo uspešnih od nas le peščica, saj je bil kupček diplom v rokah podeljevalca zelo tanek. Le en je še bil v rokah, ko se je oglasilo še moje ime. Noro, si rečem in odhitim po mojo in Blumino diplomo za najin že v drugo opravljen Mission Readiness Test. 🙂 Med občutke zmagoslavja so se mešali občutki žalosti zaradi mojih kolegov, saj so delali dobro. Sebastjanov Lon je delal res odlično in verjetno ga je od uspeha ločila le kakšna majhna napaka. Škoda, a verjamem, da bo preizkušnja za njih naslednje leto uspešna.

Pot domov nam je postregla še z dodatno dogodivščino, ki se je bomo zagotovo spominjali. Naš kombi je umrl. Ni zmogel več. Pustil nas je na cedilu nekaj kilometrov pred Brnom. K sreči na bencinski črpalki, tako, da smo se glede nadaljevanja poti lahko dogovarjali v toplih in suhih prostorih. Kar nekaj telefonskih klicev je bilo potrebnih, da je Mare odgovornim na centru za pomoč na cesti razložil, da resnično potrebujemo pomoč. Ker pomoči, takšne kot smo jo potrebovali ni bilo, nekateri pa smo v ponedeljek nujno morali v službo, nas je stlačil v svoj mali avto. Štirje ljudje in trije psi ter še nekaj prtljage smo šli noter. Pa naj še kdo reče, da je Kangoo majhen! Sebastjana in Uroša pa smo morali pustiti tam. Po njiju, kombi in prikolico je prišla avto vleka, in kot smo izvedeli kasneje, je bilo potrebnih še kar nekaj dodatnih telefonskih klicev, da sta pristala v nekem hotelu v Brnu, kombi pa na servisu. Ko to pišem je že torek dopoldan, Sebastjan in Uroš pa še vedno čakata v Brnu na kombi, ki naj bi bil danes popoldan popravljen… Srečno fanta na poti domov!

Jaz pa sem že drugi dan v službi, a moje misli še kar begajo nazaj v Žatec, na najin, zopet uspešno opravljen Einsatz test :), ki mi omogoča, da bova z Blum, kot reševalni par, zopet lahko del humanitarnih enot…

Jasna

Razlaga pojmov:

RDC – Reception Departure Centre (Sprejemno-odhodni center)
BoO – Base of Operation (Operativna baza)
PMP – prva medicinska pomoč
PVP – prva veterinarska pomoč
INSARAG – Mednarodna svetovalna skupina za iskanje in reševanje

 

Začetek male šole

Vpis v malo šolo smo uspešno prestali!

S tečajniki smo se spoznali, predstavili smo osnovne potrebščine za obisk male šole in nato še malo poklepetali – o čem drugem kot o psih. Da bo začetek lažji in zmeda manjša, smo poskrbeli še za kartončke, kjer je zapisano kaj potrebujejo s seboj.

Veterinarskemu centru Plevnik se zahvaljujemo za škatlice in vrečke za pobiranje iztrebkov, ki smo jih razdelili tečajnikom.